Hodim po prstih, da te ne bi zbudila, ker mi je tvoj mir pomemben vsaj toliko kot zrak, ki ga sama diham. Obujem plašč nevidnosti, da se slučajno ne bi znašla pred teboj v nepravem trenutku, in ker trenutkov več ne znam zaznati, je tako, da ga imam ves čas na sebi. Lunine solze mi zmočijo lica in tvoja mala ročica jih pobriše. Potem pomislim, da niti ne vem več, kdo je mama in kdo je hči, ali je morda le tako, da si ti tista, ki me vodi in usmerja, tako kot so mi povedali, ko si se rodila. Ta teden sem bila v Londonu in omamil me je občutek velemesta, s starimi taksiji in ženskami z urejeno pričesko. V hotelu vse diši po čistem in velika soba me ne zna potolažiti, saj vsakič znova ugotovim, da doma pustim del sebe. In glej ti, kako se zna žvljenje poigrati z mano, ko ravno na dan odhoda odpeljem mamo v bolnico in poslušam njena utrujena pljuča, na katerih se je ustavila pljučnica. In kot film se mi zavrti življenje nazaj, s klofuto me zapelje v preteklost, ko še nisem bila mama, temveč samo hčerka, bosa na afriških tleh, z nasmehom do ušes in tvojo varno roko v moji. Ko so bile stvari samo divje zelene in neskončno modre, ko je glasba poskrbela, da zaspim in je tvoj glas pel pesmi, ki sem jih danes na pol pozabila. Pomislim samo, da nisem odrasla ženska, dajte mi mir, sem še vedno tvoja hčerka in prestrašena punčka, nič drugače kot takrat, ko sem jih imela pet.
V tisti veliki postelji, v beli bolnišnici in s prijaznimi ljudmi, kar zgineš pod odejo. Ne spustim roke zato, ker si del mene in ne, ne greš nikamor. Občudujem tvojo moč in pogum, pa tudi tvojo trmo, ki me včasih prav spravlja ob živce, ampak takšna si, borka s svojimi principi in ženska, ki mi je vedno znala pokazati pot. Ta slika se mi kar usede v možgane in v trenutku je tako, da dobijo stvari drugačno pomembnost. Postanejo blede. Gledam jih že v daljavi in niti ne dišijo po zanimivem. Tukaj in zdaj je edino, kar šteje. To, da sva bili pravočasni in se bo vse še rešilo, je edino, kar šteje, in prvič v življenju pomislim, da imaš 80 let in mi ta številka ni več všeč, ker jih je v mojem srcu morda le 50 ali niti ne. Rada bi te samo stisnila, objela, poljubila, a ne upam, ker moram biti močna zate in v sebi čutim, kako se vsak majhen kos sesuva in kar je najbolj tragično, je, da niti nimam komu povedati. “Na koncu si sam“, si mi neštetokrat povedala in morda nisem prav dobro razumela tvojih besed, zdaj pa so kristalno jasne. Ker vsak ima svojo trdnjavo in žal je tako, da tudi, ko si sredi najbolj divjega labirinta, ne boš našel znakov za izhod, če ti pač niso dani. Že nekaj časa imam obute rdeče čeveljčke, ker mi je Dorothy iz Oza prišepnila, da bom lažje našla pot domov, a vse kaže, da vseh čudakov po poti le nisem srečala, tu in tam se znajde še kakšen, ki doda delček zapletenemu mozaiku.
Ko dobro pomislim, je mama edina, ki to ve. Po svoje razume, vendar so včasih njene besede nerazumljive, ker sva si povsem različni in zdaj šele ugotavljam, da sta najina svetova izredno blizu, vendar nista eno. Nikoli ne napoči trenutek, ko končaš biti hči, napoči samo trenutek, ko postaneš žena, potem mati in tako dobiš drugo vlogo, ki je drugačna, zapletena in na začetku tudi nova. Ženske smo kot ogledala. Odsevamo življenje, ga podarjamo in zanj tudi vedno poskrbimo. Popkovina, ki nas veže, se nikoli ne prekine, niti takrat, ko človeka ni več, ker dobro vemo in čutimo, da se nekje, daleč od nas, v kraju, ki ga ne poznamo in ne razumemo, vse skupaj nadaljuje. Niti ne sprašujemo. Morda se sploh ne poglabljamo. Gremo le naprej, ponovno v drugačni vlogi, s še eno težo na ramenih in nahrbtnikom, ki smo mu dodale še en kamen. V življenju je pomembno, da razumeš lekcijo. Da se naučiš gledati in še bolj poslušati. Da ugotoviš, da zgodba ni le tvoja in obstaja zelo velika mreža, polna zvezd in bleščečih vozlov, v katero smo vpleteni prav vsi. Jaz sem del tebe in ti si del mene. Naključij ni, ker velik načrt od nas zahteva, da odigramo vlogo, kot bi bili na velikem platnu, kjer je prav vsak pomemben, zato da se na koncu zgodba zaključi. Zato zaprem vrata, ker rabim tišino in mir, da pospravim te podivjane misli in se osredotočim na dobro.
Čustveni vihar me je močno streznil. V Londonu je sonce, kljub temu, da so napovedali dež. Prijatelji me objamejo in hvaležna sem zato, ker lahko letim nazaj, k hčerki in mami, ki nista samoumevni. Zato, drage moje, želim samo povedati, da ni dobro zamuditi ali zamolčati “Te imam rada” ali “Si zame pomembna”, pa tudi dvigniti telefon večkrat na teden ne sme biti v breme. Ker imamo službo, kariero, življenje, ki tu in tam teče tudi po normalnih tirnicah, a ko se vlak odloči, da je čas za postajo, nas sploh ne vpraša, ali nam je prav. Zato naj bo to potovanje čim bolj polno ljubezni in vedno posuto s potonikami.