Nismo sami

Nimam veliko prijateljic, s katerimi lahko sprožim globoke debate, pravzapav jih imam zelo malo in še manj takih, ki popolnoma razumejo moj svet. Med temi je Irina, ki sem jo spoznala pri šestnajstih in morda so zato najine poti zelo prepletene. Vmes se je seveda zgodilo najino življenje in skupaj imava prav gotovo več kot 50 odtenkov, a prav v tem je čarobnost najinih pogovorov. Všeč mi je, saj ko me vpraša, kako sem, jo odgovor tudi zanima. In če ji slučajno odgovorim le “dobro”, me takoj vpraša še enkrat, saj dobro ve, da le “dobro” ni dovolj. Zadnjič sva zašli v zelo posebne in delikatne vode, ker obe močno verjameva, čeprav vsaka na svoj način, da onkraj življenja obstaja drugo življenje in da so osebe, ki jih ni več tukaj, v resnici še vedno z nami, čeprav na način, ki ga mi prav dobro ne razumemo.

Vir: Pinterest

Tako se je začel pogovor o osebi, ki je žal danes ni več med nami ter o tem, da so ji diagnosticirali hudo bolezen, zato je začela razmišljati, kako bo, če bi slučajno umrla, kam bodo šli njeni otroci, kako bo z majhno punčko, ki ni bila še niti v šoli. Imela je solzne oči in srce polno dvomov, ki jih je bilo težko potešiti. A Irina to zna in včasih si prav mislim, da je to njeno poslanstvo, njen smisel bivanja na zemlji, to, da vedno najde prave besede in v kolikor jih ne najde, prijazno molči, vendar je njena tišina polna sporočil, ki jih zelo hitro ujameš. Kar želim povedati, je, da je včasih usoda za vogalom in morda jo nekateri čutijo bolj kot drugi, saj je to skupno znanko na neverjeten način, prav kmalu po tem pogovoru, zbil avto in je zapustila ta svet tik pred vrati naše televizije.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Tuhtala sem o tem, koliko ljudi sem poznala, ki jih danes ni več, med drugim tudi režiserja in izjemnega kreativca, ki je odšel po bliskoviti bolezni. O njem nisem razmišljala že leta, a ne zato, ker sem ga pozabila, prej zato, ker me obveznosti tako zavzamejo, da vmes pozabim misliti, dihati in čutiti. Pomislila sem na obdobje, ko sva sodelovala, na mojo mladost in na to, da se mi je zdel izredno strog, a hkrati je cenil moje sposobnosti in, v kolikor je bilo mogoče, želel delati z mano. Bala sem se ga in hkrati bila počaščena, zato je nastal tisti čudaški odnos, ki ga imaš lahko le v mladosti, ko ti je nekdo izredno všeč, hkrati pa ga najraje ne bi srečal. Spraševala sem se, ali se ga tudi drugi še spominjajo, saj imam včasih žalosten občutek, da smo vsi nadomestljivi in je naša vrednost blizu ničle, ker pač živimo v takšnem okolju.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Iz enostavnega “kako si?” je nastal val čustev in misli, ki so naju z Irino pripeljale do zaključka, da mora vsekakor biti nekaj na drugi strani, ki teče paralelno in hkrati skrivnostno, ki je, a tudi ni, ki je svetlo in hkrati temno, bleščeče, a zavito v meglo. Bolečina ostane za vekomaj in spomini poskrbijo, da jo vsaj deloma obudijo, a čas naredi svoje in potem ugotoviš, da vse skupaj ni več tako živo in se je rana le zacelila. Ostaja pa tisti občutek krhkosti človeka, ko dobro veš, da ne boš tukaj za vekomaj in ko bo prišel čas, bo že tako, da boš radoveden odšel, vprašanje je, kako bo s tistimi, ki bodo ostali. In potem se zgodi nepričakovano, da sodelavka trka na vratih in mi reče, da bi potrebovala uslugo. Izjavo o režiserju, ker pripravlja dokumentarno oddajo o njem in vse to se zgodi hkrati z mojimi mislimi. In ne, prosim, ne recite, da gre za naključje, ker naključij ni. Si lahko samo mislim, da se on zdaj smeje nekje na oblaku, s prekrižanimi nogami in belimi lasmi, ker me je pač priklical, ali jaz njega, čeprav to sploh in pomembno.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Vse to je okoli nas. Ko Sofia pravi, da za mano stojijo angeli, vem, da se ne šali. Pomislim na teto Nives, ki je že dolgo ni več tukaj, a je nekako tudi zdaj pri meni. Razmišljam, da sedi na stolu tik ob moji nogi, še vedno z rdečo šminko in lepimi rokami. Ima nebeško modre oči in nagajiv pogled zato, ker ji nič ne manjka. Pomislim na te ljudi, ki jih ni več, na Petrinega očeta, ki ga nisem nikoli poznala, a sem si pred kratkim prebrala članek o njem. Pomislim, da mi je Sofia samo včeraj rekla: “Mama, greva malo na pokopališče, tam je lepo”, ker otroci čutijo, vedo in razumejo onkraj vsega. Pomislim na Gašperja, ki je tako nepravično zapustil Biljano in vedno ga vidim brezhibnega ter z nasmehom, ker je tako ostal v mojem srcu. Vsi so dobro. Nas imajo radi in čuvajo. Rada bi jih videla in se jih dotaknila, a mi ni dano. Ne še.

Vir: Pinterest

Nismo sami.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

3 komentarji
  1. Oh draga moja Lorella, tudi jaz sem včeraj preden sem prebrala tvoj zapis razmišljala o ljudeh, ki jih ni več z nami. V posteljo sem vzela album s fotografijami in podoživljala vse lepe in žal tudi grenke spomine. Vsi so tam, da nas čuvajo, ko smo še na tem svetu in nas seveda čakajo, ko se jim bomo nekoč pridružili. Objem, Petra

  2. Žal draga Lorella smo ljudje, ki težko prenesemo izgubo svojega najdražjega. Težko se je sprijaznisti z z dejstvom o minljivosti nekoga, ki si ga imel nizmerno rad. Pa vendar sem prčel verovati v ljudi, ko sem spoznal tebe in našo ljubo Biljano. Ob vaju čutim neko pozitivno energijo in toploto v duši, kar me neizmerno pomirja. Tudi jaz sem pričel verovati , da nas čuva nekdo, onkraj mavrične dežele.

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.