Ne vem, če me je ta misel prešinila letos ali lani. Razmišljala sem, da bi morala dati odpoved in si v življenju postaviti stvari tako, kot jih resnično vidim in začutim. Ko sem se s prijateljicami pogovarjala o tem, sem ugotovila, da so vse šle skozi to fazo, ki je morda faza iskanja, morda pa samo faza, ki ti da zelo dobro vedeti, da nekaj ni tako, kot mora biti. Nisem pa človek, ki bi iskal krivdo v drugih, preprosto zato, ker imam vedno občutek, da je moj svet veliko bolj zanimiv od zunanjega in tudi zato, ker je moj oklep trden, kot želvin, in me res težko premakneš. Pa vendar. Podzavest je govorila drugače in tudi intuicija. Ta ista intuicija, ki me je letos dokončno potisnila stran od tistega, česar ne maram, in žal je tako, da so te negativne situacije marsikdaj povezane z ljudmi, odločitvami in energijami, ki se preprosto ne skladajo.
A kot vidite sem še tukaj. Vesolje me je neštetokrat vrglo na drugo stran in potem potegnilo nazaj, dalo mi je moč, da bi določene misli sploh gojila in mi potem pokazalo, da ko napoči pravi čas, ga začutiš v vsem telesu, v vsaki žili in z vsakim vdihom. Morda je samo tako, da ta čas še ni prišel, ker nimam občutka, da se mu izmikam, prej bi rekla, da vedno potrebujemo majhne korake za velike premike. Kar želim reči, je, da smo najbrž vsi sredi velikih prelomnic in ta čas negotovosti in zgrešene ljubezni nam spušča meglo v glavi, kot ne bi bilo že to dovolj je pot v bodočnost tako prekleto zavita v tančico, da je niti več ne najdem. Zato sem se začela spraševati, ali pravzaprav sploh moram vedeti. In, presenetljivo, odgovor je bil ne.
Ko sedim pred računalnikom, najraje pišem kolumne. Sicer so mi nasveti, sploh modni, zelo pri srcu in najbolj sem vesela, ko mi katera izmed vas piše ter prosi za nov članek. Včeraj sem prebirala elektronsko pošto starejše gospe, ki se mi je zahvalila zato, ker razumem, da morajo biti tudi gospe v letih urejene. Pravzaprav ni da morajo, saj to je njihova želja. Ko preberem podobne vrstice, vedno pomislim, da v kolikor sem v svoji karieri uspela narediti samo nekaj dobrega za par oseb, je potem tako, da sem naredila veliko. Všeč mi je, ko delim svoj svet z vami, še bolj všeč pa mi je, ko začutim, da smo del istega. In pri ženskah je resnično tako: smo povezane, nit je včasih tako prosojna in tanka, da jo niti ne vidiš, a kot veste, če tudi ne vidimo to ne pomeni, da ne obstaja.
Ob koncu leta je vedno tako, da potegneš črto. Jaz sem jih že veliko in moram reči, da postajam vse bolj pogumna. Ne le to: zrem v prihodnost z drugačnimi očmi, ki so morda manj odvisne od tega, kar bo, in bolj odvisne od tega, da uspem umiriti sebe. Misli so kot podivjana opica, ki samo skače z ene veje na drugo; ampak počasi sem ugotovila, katera hrana ji je všeč ter kako jo lahko umirim, vsaj deloma. Verjamem, da v tej vlogi nisem edina in nisem edina, ki v tem času dela obnove in se ukvarja s tem, kar je bilo. Ne morem reči, da je bilo leto 2020 super uspešno, ker je pustilo praznine, ki jih bo zelo težko napolnit. Je pa bilo … drugačno. Leto strpnosti in nestrpnosti, leto novih ugotovitev in izkušenj, leto, ki je vse nas potisnilo do roba in potem mirno gledalo, kaj bomo storili.
Aprila bi najraje z velikimi črkami napisala
Hočem svoje življenje nazaj!
In to sem tudi napisala v svoj dnevnik, a ko sem skozi čas prebirala ta stavek, se mi je zdelo neverjetno, kako si sploh drznem postaviti svoje življenje v tuje roke, predvsem pa v roke tisih, ki na nek čuden način vlečejo niti sveta. A to še ne pomeni, da so te niti tudi moje. V resnici niso. In veste kaj vam lahko še povem? Da bom letos z velikim veseljem nazdravila 2021 in vseeno po rami pobožala 2020, ker vem, da mu ni bilo enostavno. Ni bilo nikomur. S hvaležnostjo mu bom pomahala, ga z rdečo šminko poljubila in objela z novim parfumom. Ker tako je: stvari pridejo in gredo, pri ljudeh pa je pomembno, da imamo globoke korenine, ki nas trdno držijo na zemlji. In ne le takrat, ko je sonce visoko na nebu, temveč ali predvsem takrat, ko se zgodijo močni viharji.
Vam pa: hvala, ker ste.