Škoda, da imamo le eno življenje

Ali kdaj pomislite, da nismo sami? Da so te naše zgodbe pravzaprav vse zelo povezane in smo samo ljudje, ki stojimo v krogu, si nevidno podajamo roke in doživljamo zelo podobne izkušnje? Ali sploh razmišljate, da je nekje visoko visoko nad nami nekdo, ki nas brezpogojno ljubi in si v vsakem trenutku misli, da ste preprosto najboljše? Meni se dogaja.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

V besedah iščem dobro. In če ga ne najdem, začnem znova. Če ne razumem, vprašam, če mi ni všeč, se zelo potrudim, da najdem nekaj lepega, če pa ni namenjeno meni, ne poslušam. Ko začneš iskati ljubezen ali lepo v ljudeh in situacijah, ki so ti do tega trenutka ponujali le stisko, potem je očitno tako, da se je v tebi nekaj spremenilo, da si zrasel, si močnejši, si drugačen. Edini način, da spremenimo druge, je ta, da spremenimo sebe, brez izjem. Deluje prav v vsakem trenutku in je edina magična rešitev takrat, ko v sebi že močno krvavimo zato, ker se določeni zidovi ne dajo premakniti in so določene misli globoko ukoreninjene, po drugi strani pa že veste, da se naše potovanje ni začelo zato, da bi spremenili druge. Morda pa je nekaj resničnega v tem, da je smiselno spremeniti sebe, ker je notranja rast edino, kar te 100 % osrečuje in nova spoznanja so tista, ki postanejo luč v temi, odpirajo oči in ti nežno šepetajo, da so “spremembe vedno dobre”. Sledimo srcu vsaj do takrat, ko se zlomi, in potem ga negujmo, kot bi bilo kristalno in občudujmo to neverjetno lastnost, da zna vsakič znova okrevati, oprostiti, iti naprej in se odzvati na ljubezen.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Morali bi zapreti oči in pred globokim spanjem oprostiti vsem. Najprej zato, da osvobodimo sebe, in potem zato, da jim iskeno zaželimo srečo. In mir. Vsak izmed nas si to zasluži in vsak bi bil boljši, če bi znal v sebi najti Eldorada. Računam na dve različni kategoriji ljudi: na tiste, ki jih obožujem sedaj, in na tiste, ki jih bom ljubila kasneje. Vmes pa sem jaz, kot sodnica svojega vesolja, ki postavlja meje, izbere polja, figure, poteze, odpre in zapre knjigo, divja in potem nežna, enkrat se zažene in potem miruje, je sonce in dež, vse hkrati in vse v eni osebi. Takšni pač smo. Mozaiki z emocijami in napako, kajti srečo iščemo v tujih očeh in ko jo najdemo, se ne zavedamo, da gre le za zrcalno sliko naših oči, kajti da, vse je v nas, vedno je bilo in vedno bo. Torej lahko pričakujemo ogromno, iz zlate posode življenja lahko mirno jemljemo z največjo zajemalko zato, ker nam je dano in da, je pošteno. In ne bi potrebovali nobenih primerjav z drugimi, saj dva ista človeka ne obstajata, zato nima smisla vedeti, kaj je pri sosedu, ker je njegov vrt popolnoma drugačen od našega in v kolikor bi ga dobro poznali, bi tudi vedeli, da ima sosed drugačne želje. Vsak je duša zase. Vsak ima dovolj prostora v vesolju.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Veste, kaj bi morale početi? Vsako jutro bi se morale postaviti pred ogledalo in na ves glas same sebi reči: “Lepa si, sposobna, močna, inteligentna, edinstvena! Jaz sem tvoja najboljša prijateljica in najlepše je v tvoji družbi.” Ker te stvari štejejo in niso nepomembne. Častiti sebe zato, ker smo. Častiti sebe, ker imamo za seboj še en teden poln divjega življenja in toliko tednov, mesecev, let, ki še prihajajo, toliko uspehov in, jasno, tudi kakšen neuspeh, pa mar ne bi bilo življenje noro dolgočasno, če bi vsi vedno leteli tako visoko med zvezdami in ne bi imeli možnosti naučiti se niti ene same lekcije? Se še spomnite, ko ste v šoli dobile prvo slabo oceno? In tisti občutek žalosti, hkrati pomešan s prepričanjem, da zmoreš in zato tudi boš? Ker otroci pač gredo in jih ne zanima, so kot vlak, ki se ne ustavi, ve samo, da mora priti do cilja in se ne pusti motiti. Takšne bi morale biti tudi danes, divje, noro samozavestne, prepričane, da zmoremo, samostojne in polne čarobnega prahu, ki ga tako ali drugače hranimo v svoji duši. Čarovnice moje, ste si danes že rekle, da je tako noro lepo biti ženska in še lepše je biti tako močno povezana z vesoljem in vsem, kar nas skrbno čuva?

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Sofio sem naučila, da je njena moč v besedi in v čustvih, ki jih mora spustiti. Da je najmočnejši človek tisti, ki zna reči oprosti in prizna svoje napake, ki ti poda roko, četudi je s tabo imel najhujšo vojno, ker vse pride in gre in brazgotine seveda ostajajo, vendar ali jih je sploh smiselno vsakič znova odpreti? Ko pogledam okrog sebe, vedno najdem dve možnosti: da vidim bolj malo ljudi, ki korakajo s podobnim korakom, ali pa vidim kup angelov z velikimi krili svetlobe, ki mi vedno pokažejo pot. Ali si sama ali ne, ni niti tako pomembno, če pa ti je jasno, da v tako velikem Univerzumu le ne moremo biti sami. In tako se je zgodilo, da sem pozabila na občutek strahu in prižgala luč tam, kjer je pravzaprav vedno bila, a težava je bila v tem, da je nisem niti poiskala. Če iščete spremembo, jo poiščite v sebi. Zahtevati od drugega, da se spremeni, je kot presaditi rožo: nikoli ne bo ista. In še slabše je dejstvo, da potem točno veš, kam bo rasla. Raje vidim, da sem obkrožena z ljudmi, ki jim ne bi spremenila niti pol listja, ker so čudoviti v svoji nepopolnosti.

Foto: Zen
Foto: Zen

Toliko lepega nas še čaka. Toliko jeseni, pomladi, zim in poletij. Toliko vsega. Škoda, da imamo le eno življenje.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

6 komentarjev
  1. Draga Lorella, kot vedno, si mi polepsala dan. Kako resnicno in prav napisano. Res sem vesela, da te lahko berem. En velik Hvala in objem! Hvala da si!☀️

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.