Strah je treba sprejeti, da se spremeni v pogum

Nič ni improvizirano, ne maram skokov v prazno, še najmanj občutka, da bom dolgo letela v temi. Brez trdega dela vsak projekt ostane le lepe individualne sanje, se ne razvije in ne pade na plodna tla. Čeprav vem, da sem privilegirana zato, ker delam stvari, ki so mi zelo všeč, se še vedno učim spreminjati vse v igro in hkrati v tej igri vključiti to, kar sem, vrednote, v katere verjamem, svoje strasti ter vse strahove spremeniti v pogum. Pri velikih projektih je tako, da si vsakič znova na začetku. Negotovosti prvih korakov sledi strah pred neznanim. Vendar je lahko strah, če ga pametno nadzorujemo, najboljši zaveznik. Priganja te, da delaš, delaš dobro, delaš bolje. Ko se dotaknem vrha strahu, vem, da se bo zgodila čarovnija. Najlepše stvari, ki jih poznam, vedno najdejo pot onkraj naših strahov.

Foto: Zen
Foto: Zen

V teh dolgih letih ustvarjanja in delovanja na televiziji sem se nečesa naučila. Strahu ni mogoče premagati z razumom, čustva sledijo drugačni logiki, ki nimajo nič skupnega z razumskim. Kot bi telo delovalo po svoje. Težava je tudi v tem, da v našem vsakdanjem življenju zelo pogosto nevarnosti niso resnične, temveč so posledica negativnih misli, ki predvidevajo prihodnjo ali neposredno nevarnost. V nekaterih primerih se panika pojavi nenadoma. Naš notranji svet nam poskuša poslati sporočilo. Morda nam pošilja signal, da končno naredimo spremembo, ki jo že dolgo odlašamo, da prisluhnemo neizraženi potrebi ali zadovoljimo potlačeno željo.

Foto: Zen
Foto: Zen

Če zaprete oči, prav ta trenutek, in odprete ušesa, boste slišale. Ritem srca, dihanje, morda ventilator, ki brenči, ali sodelavka, ki tipka na računalniku. Poslušajte. Poslušati ne pomeni zgolj slišati, pomeni se poglobiti v tisto, kar imamo v sebi in deloma tudi v tisto, kar nas obkroža. Življenje je povsod, a je predvsem v nas. Ko sem pod stresom, me bolijo ramena, čutim tenzijo v nogah, glasilke pečejo, objame me žalost, ki nima racionalnega razloga. Naučila sem se, da je vse to ok, sem pač samo jaz in moje telo, ki si želi malo premora. Je v tem kaj napačnega? Ni. Včasih smo ujete v vrtincu dogodkov, ki nas izzivajo prav na vsakem koraku in bolj kot rešuješ enega bolj se veriga nevšečnosti podaljša, celo ojača, kar je jasen znak, da je treba spustiti. V mislih imam vedno en in isti prizor:

Sem na čolnu, zunaj je sonce, mi je toplo, a nikar prevroče. Jezero se lesketa in je čudovite turkizne barve. Samo spustim vesla, saj bo tok poskrbel, da bom prišla do enega ali drugega brega. Je prav vseeno do katerega, ker je jezero okroglo, daleč ne bom šla. Sem varna in zdaj lahko počivam.
Foto: Zen

S to sliko nabiram energijo in sonce mi pri tem zelo pomaga. Poletje je takšen čas, ko zna biti vse na svojem mestu in hkrati vse novo, kot bi lahko vsak julij znova pisali zgodbo življenja. Kakšne besede bi torej uporabile? Kako bi se ta zgodba začela? Prepričanje, da ne uspeš, da nisi na pravi poti, da nimaš dovolj sredstev, je lahko zelo boleče. Najslabši učinek te omejujoče misli je blokiranje vsakega poskusa ukrepanja proti neprijetni situaciji, s tveganjem, da jo pasivno trpimo. Le če se soočimo s strahom, ga lahko ukrotimo. Ko pa ga pogledaš v oči, ugotoviš, da je vedno skrit pod kakšno čudno masko ali krinko, ker nima dovolj moči ali poguma, da bi se pokazal takšen, kot v resnici je.

Foto: Zen
Foto: Zen

Strah je treba sprejeti, da se spremeni v pogum. Bolečino je treba prenesti, da jo premagamo. Jezo je treba usmeriti, da jo uporabimo konstruktivno. In na koncu veste kaj? Imamo vedno sebe in to je naš največji zaklad.

Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.