Za trenutek sem se dotaknila neba: bilo je čudovito in popolno, potem sem kot angel padla na zemljo. Ženske smo kot bitja, ki izginjajo v poletno noč. Krhke, odhajamo in se znova vračamo, izgubljene med sanjami in resničnostjo.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Ko razmišljam o življenju danes, lahko rečem, da od nas zahteva le eno: odpornost.
V življenju moramo najti prave strasti zato, da srce dela prevale, in prave trenutke, da preveč ne razmišljamo o bodočnosti, ker je že jutri velik dvom in lahko se zgodi, da sploh ne pride.
Potem grem v trgovino, nabavim sveže vrtnice in tulipane in me sploh ne zanima, ali je sonce ali ga ni. Ker je svet takoj lepši.
Popkovina, ki nas veže, se nikoli ne prekine, niti takrat, ko človeka ni več, ker dobro vemo in čutimo, da se nekje, daleč od nas, v kraju, ki ga ne poznamo in ne razumemo, vse skupaj nadaljuje.
Zaradi tega, ker toliko razmišljamo o ljudeh in njihovih reakcijah, na koncu izgubimo sebe in sploh ne delamo tega, za kar smo pravzaprav narejeni.
Pred našimi očmi je svoje mojstrsko delo opravil tudi guru izdelave čokoladnih skulptur, pralin in sodnik na prestižnem tekmovanju World Chocolate Master, ambasador Cacao Barry – Erik Van Der Veken.