Preveč lepega se je zgodilo in veliko lepega še pride, meni pa nič ne manjka.
A kot običajno me je življenje presenetilo, za kar sem zelo hvaležna.
Solze so kot dežne kaplje. Včasih nebo pošlje le kakšno sem ter tja, spet drugič besno lije in grmi, kot bi želelo zakričati "Dovolj vas imam, vseh!".
Ne vem, na kateri točki v življenju se nahajate, imam pa občutek, da nas je veliko na istem peronu in vse smo v pričakovanju istega vlaka.
In ne, se še ne poslavljam, deloma tudi zato, ker je v mojem srcu tako ali drugače vedno poletje.
Eh ja, vsaka od nas ima kdaj pa kdaj takšen dan, ko strmiš v omaro in ti prav noben kos ne "zadiši".
