Obstajajo obdobja v življenju, ki jih zelo težko razložimo. Navzven se pogosto ne dogaja nič posebnega, celo obratno – vse deluje urejeno, dnevi tečejo po znanem ritmu, ljudje okoli nas ne opazijo spremembe in tudi sami si težko priznamo, da nekaj ni več enako. Pa vendar se nekje pod površino začne pojavljati občutek, ki ga ni mogoče preslišati. Kot da nekaj ne stoji več na svojem mestu. Kot da smo izgubili notranjo orientacijo. Ne gre za žalost, ne gre za krizo in pogosto niti ne za nezadovoljstvo. Gre za tisti nenavadni občutek, da ne vemo več povsem jasno, kam gremo in zakaj.
Ker smo odraščali v kulturi, ki zelo ceni jasne odgovore in hitre odločitve, takšne trenutke pogosto razumemo kot težavo. Zdi se nam, da bi morali vedno vedeti, kaj želimo, kaj je naslednji korak in kakšna je prava smer. Ko se pojavi negotovost, jo zato hitro začnemo popravljati. Iščemo nove načrte, beremo, analiziramo, sprašujemo druge za mnenje in si želimo čim prej priti nazaj v občutek kontrole. Toda morda je ravno tukaj največji nesporazum.
Psihologija že dolgo opozarja, da občutek izgubljenosti ni nujno znak, da je nekaj narobe. Zelo pogosto se pojavi v obdobjih spremembe, osebne rasti ali notranjega prehoda. Takrat ne izgubimo sebe, ampak izgubimo stare odgovore. Kar je nekoč delovalo, ne deluje več. Kar nas je nekoč navduševalo, nas ne premakne več. Cilji, ki so bili nekoč pomembni, postanejo nenavadno tihi. In to zna biti zelo neprijeten občutek, ker človek ne mara praznega prostora.
A morda ta prostor ni prazen. Morda je samo še nedokončan.
Ko razmišljam o tem občutku, se mi vedno znova zdi, da smo do sebe pogosto prestrogi. Od sebe pričakujemo, da bomo imeli vedno jasno vizijo, da bomo razumeli vsako spremembo in da bomo znali poimenovati vse, kar se dogaja v nas. Toda življenje ne deluje tako. Nekatere najpomembnejše spremembe pridejo zelo tiho. Najprej kot občutek, da nekaj ni več naše. Šele veliko kasneje razumemo, kaj se je v resnici zgodilo.
Morda je občutek izgubljenosti včasih samo znak, da smo prerasli določeno verzijo sebe. Ne pomeni, da je bilo prejšnje obdobje napačno. Pomeni samo, da nas ne more več nositi naprej. In ker novega še ne poznamo, nastane občutek praznine. Toda praznina ni vedno odsotnost. Včasih je prostor.
Pomislimo samo, kako pogosto v življenju pričakujemo jasnost, še preden naredimo korak. Radi bi vedeli, kako se bo nekaj končalo, preden začnemo. Radi bi bili prepričani, da bo odločitev prava. Radi bi imeli zagotovila. A skoraj nič pomembnega ne pride s popolno gotovostjo. Nova poglavja se pogosto začnejo z vprašanji, ne z odgovori. Zato morda ni treba vsakič, ko se počutimo izgubljene, takoj iskati izhod. Morda ni treba vsega razumeti takoj. Morda je dovolj, da si dovolimo obstajati v tem prostoru med starim in novim, brez občutka, da zamujamo življenje.
Ker obstaja možnost, da nisi izgubila smeri. Obstaja možnost, da si samo prvič po dolgem času nehala živeti po navadi. In če je tako, potem to ni konec. To je pogosto začetek nečesa veliko bolj resničnega.