Ustrahovanje ni pravi način!

Ločujem odpadke! Po Ljubljani se vozim s kolesom! Z možem potujeva v službo skupaj. Letujem na Zlarinu, prvem otoku v regiji, ki ne prodaja plastike za enkratno prodajo! Na oddelku s sadjem etikete s ceno lepim neposredno na banane. Meso uživam enkrat tedensko. Trudim se pri izbiri oblačil s trajnostno ‘etiko’. Vsake toliko se udeležim lokalne čistilne akcije.Imam dva otroka in želim jima, da bi obstajal boljši jutri tudi zanju.  In vendar mi ni všeč nov okoljevarstven marš  z nadobudno Greto na čelu. Menim, da gre za dobro premišljeno potezo režirano s strani velikih igralcev, ki že od nekdaj krojijo usodo našega planeta.Ubogo dekle, ki je tako strastno ugriznilo v okoljevarstveni projekt so izkoristili.  Čeprav naj bi bilo ozaveščanje o trpljenju planeta v prvi vrsti namenjen političnim elitam, ki jih skrbi le preštevanje denarja, se tovrstni protesti odražajo predvsem na počutju mladih. Okljevarstven projekt se je prelevil v pravo religijo, ki ni nima nobenega usmiljenja do tistih, ki ji ne sledijo. Mladi se končno lahko spet počutijo slabo, demoralizirano. Končno  jih lahko grize še ena slaba vest. Končno bodo lahko razvili še in še anksioznih motenj, ki jih posledično delajo še bolj vodljive in apatične pri sprejemanju veliko pomembnejših odločitev kot to, ali naj na blagajni kupijo plastično vrečo ali naj stvari domov odnesejo v rokah (v primeru seveda, da so pozabili tekstilno vrečko iz 100 % bombaža). Zakaj? Ker njihov ‘upor’ z apeliranjem na vodstvo države enostavno ne more prinesti ekoloških sadov, oprostite bio razgradljivih rezultatov. Zakaj? Ker na stanje, ki naj bi bilo krivo, da naš planet ‘umira’ zaradi plastičnih slamic, toplogrednih plinov iz riti krav  tudi najvišji vodja države lahko vpliva bore malo. Predstavljajte si  scenarij: Gospod Pahor apelira naministrstvo za šolstvo, kiv učbenikih spremeni  prehransko piramido in živalske beljakovine iz te enostavno izbriše. Kar naenkrat  upade število farm, teren znova osvobojen kravjih drekov pa postane raj za smreke in hraste. Psihološki terorizem, ki ga zagovorniki novega način s pomočjo Thungrenove izvajajo nad današnjo mladino, škoduje otroškim kognitivnim sposobnostim, povzroča jim nepotrebno tesnobo in skrbi za prihodnji svet. Številnim otrokom po vsem svetu sporoča laž, da vlade lahko uredijo naše podnebje. Z drugimi besedami, če bodo v Ameriki sprejeli novo zeleno pogodbo, se lahko vsi na svetuotroci vrnejo v šolo.

Vir: Pinterest

V prid temu, da je ta izgubljeni boj dobil še prizvok ironije, govori dejstvo, da so okoljevarstveni kult današnjice pod okriljem raznih družbeno odgovornih organizacij spodbujajo ti isti veliki igralci, ki govorijo zgolj o denarju. Ni bolj gnetljivega in ubogljivega materiala, kot so nesrečni in apatični ljudje. Cilj? Vsi po vrsti bodo lahko z olajšanjem in brez nerganja plačevali tako imenovan davek na ogljični odtis.

Vir: Pinterest

Apokalipso sveta in trpljenje njenih prebivalcev napovedujejo že dolgo, pravzaprav so me s koncem strašili vso mojo mladost. Nuklearni konec, pa konec sveta zaradi prenaseljenosti, celo ledeno dobo so napovedovali, svetovno lakoto zaradi pomanjkanja hrane in končno vesoljni potop zaradi izpušnih plinov.  Moram vam priznati, bili so kar uspešni. Rodnost se je v zahodnem svetu precej zmanjšala. V medijih sem že zasledila prispevke, ki mlade nagovarjajo, da je danes  imeti otroka s strani okoljevarstvenega kulta eden večjih  grehov, vse od prvega dne ko se ta pokaka v pleničko. Planet je rešen!

Vir: Pinterest

Povedala vam bom zgodbo. Moja mama pravi, da v času njene mladosti doma niso imeli smeti. Res da je živela na kmetiji, a vse, kar naj bi v tistem času bile smeti, so reciklirali. Bio odpadki so končali v pomijah za prašiče, škatlo za čevlje so spremenili v škatlo za shranjevanje (ne, niso odšli v Ikeo in kupili čudovite škatle iz recikliranega papirja, za katero so pri izdelovanju porabili veliko več energije, kot če bi jo naredili iz 100 % mono umetne mase, katere razgradljivost in ponovna uporaba je v primerjavi z recikliranim papirjem energetsko blažena). Iz raztrganih oblačil so izdelovali krpanke in trakove, ki so jih uporabljali pri zavezovanju trt, medtem ko paštete niso prodajali v konzervah, temveč si jo lahko kupil le zavito v papir, ki je končal skupaj z drvi kot kurivo v peči. Kot bi rekla moja mama, lahko je protestirati s polno ritjo in polno baterijo pametnega telefona. In vendar so bili to drugi časi, ki si jih, razen v obliki enotedenskih počitnic v robinzonskem stilu, gotovo ne želita več ne moja mama niti Gretini privrženci.

Vir: Pinterest

Da konca sveta še ne bo tako kmalu, o koncu govori zgovorna sprememba imena, ki kot grozeča sablja nad našo glavo visi vse od dneva, ko smo se zjokali ob videoposnetku, na katerem nesrečni polarni medved pluje na eni od ledenih plošč čisto sam tam nekje ob Arktiki.  Globalno segrevanje, ki naj bi v precej hitrem času ‘potopilo’ vsaj tiste nizko ležeče otočke, ki jih obdaja turkizno modro morje in so najlepša kulisa za dobro Instagram fotografijo, se ni uresničilo.

Tudi New York se po napovedih All Gora ni potopil leta 2012. Zato se je to isto globalno segrevanje spremenilo v klimatske spremembe. Tako, o globalnem segrevanju in klimatskih spremembah imam svoje mnenje, ki ni tako zastrašujoč, kot nam je predstavljen. Imela sem priložnost govoriti o tem z ljudmi, ki so vedi o ekologiji predani z vsem srcem, še več, prav ekologija je bila njihov izbran študij. Podpirajo jih številna znanstvena dognanja znanstvenikov, ki niso na plačilni listi starih pogoltnih politikov, ki ignorirajo prihodnost mladih. Če bi njihovo skromno mnenje prišlo na uho novi okoljevarstveni religiji, bi jih verjetno ‘križala’ kot grešnike, ki živijo v zanikanju. Naj se mati Zemlja usmili njihove duše. Seveda se ledeniki topijo, seveda nad planetom divjajo vetrovi, seveda toča vsako leto sklesti celoten pridelek. Vreme se spreminja. Vsak dan, mesec, sezono, leto. Kot otrok pomnim, da smo dve zimi zapored v Logatcu imeli polarno zimo z več kot metrom snega, naslednje leto sneg ni uspel niti pobeliti trave, uživali smo pravo mediteransko zimo in spet je naslednje leto zima udarila z vso svojo silo. Pred nekaj leti je snežilo celo na Zlarinu. Dva dni so potrebovali, da so se lahko odkopali iz zasneženih hiš. In ko o vremenu vprašam svojo babico, mi bo o podobnih anomalijah vedela povedati tudi ona. Vsaka generacija je deležna enega snega, vročine, dežja in vetra, kot ga ne pomni.

Vir: Pinterest

Menim, da sem po tistem bolj zmernem okoljevarstvenem kriteriju zgledna državljanka, le da se zavedam, da se trenutne potrebe po energiji enostavno ne da spremeniti zgolj s prehodom na obnovljive vire (vsaj ne povsod), ne da bi pri tem zacvetele nuklearne elektrarne in da se smeti, ki jih sodobno življenje bruha v enormnih količinah ne da odplakniti z zastrašujočimi govori in plakati v rokah prestrašene mladine. Sporočilo tistih, ki bi lahko ‘smetenje’ vsaj do neke mere preprečili, ne bo doseglo nikoli.  Živim v državi in kulturi, ki ne tolerira odlaganja smeti vse povprek, po svojih močeh se trudi z recikliranjem,  pravzaprav boste težko srečali koga, ki bo papirček od bombona prosto po Prešernu spustil na tla. Tako nas vzgajajo od mladih nog. Sama imam slabo vest že ob tem, da včasih med sprehodom po gozdu zabrišem ogrizek od jabolka tja med grmovje. Zaboga, ljudje v našem okolju so (večinoma) vzgojeni, da s tal pobirajo kakce svojih ljubljenčkov! Medtem ko zna otrok v vrtcu prej na pamet povedati, kaj vse sme vreči v koš, namenjen za embalažo, kot pa slovensko himno.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Znanec se je pred kratkim vrnil s potovanja po Aziji. Še posebej v spominu mu je ostal Bali s svojimi kupi smeti s poudarkom na plastiki. Tam želve, galebi, ribe resnično živijo scenarij, ki nam ga vsiljeno servirajo na vsakodnevni bazi, kot, da bi se nam to dogajalo pred našim pragom. Za svinjarijo na plaži se ‘obtožuje’ turiste, ki ne znajo svoje pina colade spiti brez plastične slamice, in turističnim delavcem v bližnjem baru ne preostane drugega, kot da te smeti enostavno pustijo na plaži. Mladi bodo imeli kmalu nov razlog za slabo vest. Nikar na Bali, ker  bo prav zaradi njih poginila še ena žival.

Vir: Pinterest

Z vsem srcem sem z ekološkimi društvi z realnimi pričakovanji, ekologi in okoljevarstvenike, ki namesto zastrašujočega plakata v rokah vihtijo vrečo s smetmi, ki so jo napolnili v še eni akciji, ki se spravlja nad črna odlagališča smeti. Finančno podpiram dobrovoljno akcijo potapljačev, ki namesto širjenja strahu, da bomo kmalu vsi pod rušo, pod gladino morja pobira plastenke, kolesa, konzerve …

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

3 komentarji
  1. Končno nekdo, ki je predstavil še drugo plat zgodbe. Ga. Petra, bolj se ne bi mogla strinjati z vami. In dejstvo je, da se “globalne” spremembe preučujejo na osnovi tisočletij in z znanstvenim pristopom, ne pa vsako leto posebej in še to z najbolj katastrofičnimi zaključki, kot jih premore diskurz takoimenovanih strokovnjakov, ki so plačani samo s strani tistih, ki si nabirajo politične točke.

  2. Pozdravljena. Tukaj se pa res ne morem strinjati. Seveda, vest nas, ki živimo v tem podalpskem raju, je s tem, ko ločujemo odpadke in v trgovino hodimo s svojo vrečko, hitro oprana. Res je, da mi kot posamezniki ne moremo narediti veliko, in zahodni svet je še najmanjši problem. Potrebne so sistemske rešitve in o tem govori Greta, oz. kdorkoli je pač za njo. Dovolj je, da pogledamo rast prebivalstva in ob tem pomislimo, da so to ljudje, ki želijo živeti, kot mi, pa nam je lahko hitro jasno, da je globalno segrevanje in propadanje planeta, še kako resnično. Ne zatiskajmo si oči, ker to ne bo nič pomagalo. Dejstva so tista, ki govorijo, npr. samo koliko živalskih vrst izumre vsakodnevno. Koliko rib je sploh še v Jadranu, o tem bi znali na Zlarinu verjetno tudi kaj povedati? Delate pa tudi za revijo, kjer je najmanj 50% vsebine reklama k potrošnji, zato morate tako govoriti. Če bomo imeli srečo, mi in naši otroci, ne bomo občutili še okoljske katastrofe, kasnejše generacije, pa se ji verjetno ne bodo mogle izogniti. Prav je, da se o tem govori, četudi s “katastrofičnim” načinom. Lp Anita

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.