V nemirnem in vihravem življenju svet utiša vse, tudi sporočila, ki nam jih telo zaman poskuša poslati.
“Sreča ni živahna ali glasna, kot sta denimo užitek ali vedrina. Sreča je tiha, mirna, sladka, je intimno stanje zadovoljstva, ki se začne z ljubeznijo do sebe,” je dejala pisateljica Isabel Allende. Prijatelji, odnosi ali delo so v našem življenju izredno pomembni, a to še ne pomeni, da imajo pravico zasenčiti nas same. Ko sem to poletje brala eno izmed svojih knjig, sem naletela na zelo zanimivo poglavje o viharjih v življenju. Načeloma se jih bojimo in vedno poskusimo umiriti stvari, predno se sproži vrtinec slabega vremena, a brez slabega vremena ne moremo rasti in marsikdaj niti napredovati. Mahatma Gandhi je verjel, da se ob nevihti ptice skrijejo, orli pa letijo višje. V tem stavku je ogromno modrosti in pravzaprav o življenju pove veliko. Stvari so resnično takšne: prav v vetru se najbolje naučiš leteti in konec koncev je nekako tako, da v lepem vremenu letimo vsi.
V zadnjih letih sem slišala veliko govora o odpornosti; sicer mislim, da v slovenščini ni prave besede za tisto intimno, duševno odpornost, ki nima nič skupnega s fizično in ti omogoča, da preprosto preživiš. Najbrž gre za skupek misli, notranje moči, živcev in še kaj bi se našlo, ki se prepletajo z željo po obstoju. Me ne čudi, da bi morali sebe vedno videti kot ogromna drevesa, ki imajo prav tako ogromne korenine. Res je, veter nas bo prepognil, a nas ne bo zlomil. Ko govorimo o odpornosti, ponavadi pomislimo na travmatična dejstva, kot so izguba ljubljene osebe, preživetje nesreče ali zloraba; v resnici se tudi v našem vsakdanjem življenju skrivajo dokaj zapletene situacije, s katerimi se moramo soočiti. Katastrofa ni potrebna: premagovanje vsakodnevnih težav, na primer soočanje s kritikami, izboljšanje sebe ali začetek dneva z nasmehom v žalostnem času, prav tako pomeni biti odporen.
O sebi nisem nikoli razmišljala v smislu odporne osebe, a z leti sem le ugotovila, da sem pravzaprav odlično opravila marsikateri življenjski izpit in se nisem zlomila. Podobno kot vrba sem zdržala v vetru in v teh letih tudi razumela, da bi z nasprotovanjem okoliščinam le zapravila svojo energijo, zato raje ostanem odprta za različna mnenja, ljudi in situacije. Kar ni vedno enostavno, marsikdaj je moj nagon popolnoma drugačen: raje bi videla, da bi zavihala rokave in začela ali nadaljevala vojno, a nekje globoko v sebi vem, da ni smiselno. Ko sem pred mnogimi leti hodila na privatne lekcije verouka, ker me je zelo zanimala vsebina svetega pisma in ta čudovita, zgodovinska knjiga, mi je zdaj že pokojni učitelj večkrat ponavljal eno in isto: “ne talaj biserov svinjam”. V mladih letih se mi je vse skupaj zdelo celo smešno, a zdaj ni. Gospod Armando je vedel, o čem govori, in vedel je, da bom morala v življenju marsikdaj sprejeti težke odločitve.
Tako sem se naučila oddaljevati od prepričanj, predsodkov in negotovosti iz preteklosti, ki te zna ujeti kot mreža in zelo hitro postane past, ki te noče več izpustiti. A kot sem mnogokrat že zapisala, je preteklost samo preteklost, ki niti ni več naša, je samo obdobje, ki smo ga preživeli, in to še ne pomeni, da smo to obdobje mi sami. Naučila sem se oblačiti v nova oblačila, ki sem jih znala prilagoditi v trenutkih sprememb. Da ne bo pomote: nisem se prilagodila zato, ker sem se vdala, le zato, ker sem znala verjeti, da obstajajo tudi drugi svetovi, ki pa niso zmotni samo zaradi svoje raznolikosti. Včasih vesolje ve veliko več kot mi sami in vedno je tako, da če ima v mislih načrt, ga bo tudi speljalo. Prepričana sem, da znamo zabresti v poti, ki preprosto niso naše in potem sami sebe prepričamo, kako nam je izvrstno, čeprav nam ni. Sprejemanje je sinonim za napredek. Šele ko sprejmemo, kaj se nam je zgodilo, lahko začnemo razmišljati o izboljšanju. Če vse skupaj zanikamo, na naredimo ničesar, temveč situaciji, ki nam tako ali drugače ni všeč, podarimo še več moči.
