Vse je na svojem mestu – ali tudi ne

Včasih se mi zgodi, da prav tukaj napišem:

Vse je na svojem mestu.

In istočasno je vse narobe, a morda le tako, da je narobe iz mojega zornega kota, ne pa za vesolje. Če bi se dalo priti do nebeških vrat, bi spakirala in štartala že danes, se postavila v vrsto in pridno čakala, da me nekdo sprejme. Predstavljam si, da trkam na svetlobna vrata in ko se odprejo, je na drugi strani čaroben vrt, z belimi rožami in odgovori, ki ležijo med njimi. Stoiki so trdili, da je vse, kar se v življenju zgodi, popolno. Menili so, da obstaja univerzalni red, v katerem imamo le malo prostora za ukrepanje. Vse, kar se nam zgodi, je razodetje in ga je treba obravnavati kot takega.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Cela vrsta okoliščin zaznamuje našo usodo že od rojstva. Prvič, samo dejstvo, da se rodiš, ni izbira. Potem je tu genetska dediščina, o kateri ne odloča nihče. Tudi mi smo rojeni iz enega in ne drugega spola. Velika konstelacija okoliščin, ki določajo naše življenje. K temu lahko dodamo še dejstvo, da nismo mi tisti, ki izbiramo starše, prav tako ne izberemo narodnosti, družbenega sloja, družine ali kulturnega ozadja. Nimamo nadzora nad zgodovinskim trenutkom, v katerem smo rojeni. Vsi ti dejavniki, ki vplivajo na življenje, niso v naših rokah. A to seveda ne pomeni, da se moramo tako ali drugače vdati usodi. Sploh ne v smislu, da moramo biti zagrenjeni zato, ker nanjo ne vplivamo. Prej bi rekla, da moramo objeti življenje in stvari, ki se nam zgodijo, najti srečo v dnevnih trenutkih, ki so lahko zelo drobni, a še kako pomembni. Moramo praznovati to veliko skrivnost, ki nas naredi popolnoma edinstvene na svetu.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ko sedim sredi narave – in to se dogaja na tedenski ravni, kar me po eni strani zelo preseneča, ker nikoli nisem imela časa za to, da ne bi počela čisto nič – postane svet kristalno jasen. Oblaki so še vedno na svojem mestu, prav tako modro nebo in ta čudovita drevesa nad mano, ki me čuvajo, spremljajo, dihajo istočasno, ta univerzalni red, ki mi vsakič znova šepeta, kako ne smem zanikati rezultatov svojih dejanj, temveč vse skupaj pozdraviti kot neverjetno razodetje. To je neke vrste znak, da je vse, kar se zgodi, resnično popolno. Če ti kdaj uspe ostati brez želja in delati popolnoma nič, no, potem ugotoviš, kako si kot človek pravzaprav močen. Prepustiti se toku, začutiti zrak, lebdeti takrat, ko se svet okoli tebe še vedno noro vrti, je vrlina in sposobnost, ki je mnogi nimajo.

Foto: Zen
Foto: Zen

In prav danes sem pisala o nežnosti, deloma zato, ker smo do sebe vedno pregrobi; zamenjamo željo po posestvu za ljubezen, bolan nadzor za vodilne sposobnosti, neskončne želje za gonilno silo. A na koncu nas prav te želje ujamejo, postanemo sužnji ciljev in brezupno pozabimo, da:

Ni bogatejši, kdor ima več, temveč kdor potrebuje manj.

Velik del naše zahodne tesnobe izhaja ravno iz tega strahu, da se stvari ne bodo izšle tako, kot smo si zamislili, da ne bomo dosegli tega, kar si želimo, ali morda, da se bo zgodilo neželeno. Mojstri smo takrat, ko moramo na dan potegniti vse črne scenarije in dobro veste, da jih imamo v možganih ogromno. Seveda se potem ne uresničijo, a kaj ko jim tako radi verjamemo! Morda je res, da ima vesolje svojo dinamiko in četudi časovno ni usklajena z našo biološko uro, je vseeno prava. Tako, pred gozdom in z bosimi nogami razmišljam o stvareh, ki so mi zelo pri srcu, o življenju, materinstvu, biti ženska, o tem, kakšna je moja vloga tukaj in zdaj.

Foto: Zen

In potem spustim, kot bi na jadrnici spustila krmilo, ker imam včasih celo občutek, da veter pozna svojo pot. In morda tudi mojo.

Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

2 komentarja

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.