Najdragocenejši dragulj ni na mojem prstu, ker sem ga v maternici nosila devet mesecev. Pred kratkim me je Sofia spomnila, da je njen letošnji rojstni dan še posebej poseben. Namreč praznuje deset let in letos prvič vstopi v obdobje, ko bodo njena leta sestavljena z dveh številk. Ko mi je to povedala, me je kar stisnilo pri srcu in v glavi se mi je zavrtel film njenega življenja. Zanimivo, ker pri sebi ne opažam staranja, vidim ga le na njej, ko postaja vse večja, vse bolj vihrava, s smislom za humor, zabavna in mala ženska, polna talentov. Nekje sem prebrala, da so otroci drobci zvezdnega prahu, ki jih na zemljo pošlje božja roka. Srečna ženska, ki pozna bolečine pri porodu, ker v tistem trenutku nosi v sebi zvezdo.
Jaz mislim, da z rojstvom postanemo mame magične. In magično je tudi darilo, ki nam za vekomaj spremeni življenje. Vse se začne z željo in ljubeznijo, ki ne pozna meja in te zadane kot val oceana, za vedno ukrade in s seboj odnese v najbolj globoke vode. Pluti ni enostavno in so nedvomno trenutki, ko si prepričan, da ne boš zmogel. So tudi takšni, ko imaš občutek, da sediš na najlepši zvezdi, njena svetloba pa je tako močna, da jo prav gotovo vidijo na drugem koncu sveta. A mame imamo to čarobno moč, da svojih otrok ne spustimo nikoli, tudi ko smo na najbolj norem vrtiljaku, pomahamo na vsakem krogu, kot bi bile v strahu, da se bo z naslednjim kaj spremenilo. In da, spreminjajo se leta, zahteve, številka čevljev in Čokolino pri zajtrku, a občutki obstajajo isti. Tako je Sofia del mene, ki se ga preprosto ne da ločiti, in ko se me dotakne s tistimi dolgimi, dišečimi lasmi imam vedno občutek, da je dejansko narejena iz zvezdnega prahu.
Na ta dan, ko Sofia praznuje, imam glavo polno misli in hkrati rahlo neprijeten občutek, da gredo počasi stvari v svojo smer in ta smer ni več tako tik ob meni. Pa vendar … Njen zdaj že spremenjen otroški obraz mi vedno prikliče v spomin majhno Lorello in vse njene dogodivščine, pa tudi mojo mamo in njene nauke, vedno z željo, da sama ne bi ponavljala napak, ki sem jih sama opazila, ter da bi ji olajšala življenje tukaj in zdaj, kar ni vedno najbolj enostavno. Sofio držim za roko in jo hkrati moram spustiti. Gledam njene nogice in me mrazi, ko me vpraša, ali mislim, da bo lahko čez nekaj časa obula tudi moje pete. Ker vem, da se bo zgodilo in tudi vem, da bom jaz morala sprejeti novo obdobje, na katerega menim, da ne bom nikoli pripravljena.
Sofia je takšna, angel v obliki otroka, ki se nikoli ne vda, po svoje trmasta, zelo samostojna pri svojih odločitvah, pravična in tako nežna, da začne jokati, če igram Chopena. Vidi stvari, ki jih jaz lahko le začutim, in se ustavi takrat, ko postane svet nepopoln, saj prav v tej nepopolnosti zna zaznati čarobno lepoto. Naučila me je tvegati in se postaviti zase. Znala mi je reči, da sem preveč nežna takrat, ko je potrebovala železno roko, in da se ne smem sekirati takrat, ko je bila za mano neprespana noč. Vedela je vse, še preden sem vedela sama in odločila se je namesto mene zato, ker je znala pokazati pot. Njena stara duša odpre ogromno vprašanj in ni zadovoljna, če ne najdem odgovora. V glasu zazna vsako noto, ki zveni malo drugače kot običajno in je potem takoj pri meni, z željo, da bi razumela, pomagala in stala ob strani. Ko se šaliva, ji rečem, da z njo nisem dobila le hčerke, temveč tudi sestro in najboljšo prijateljico, kar je zame živa resnica.
Za rojstni dan svojim otrokom želimo vedno najboljše in najlepše, jaz Sofii želim svet, ki sva ga imeli takrat, ko je bilo nad nami modro nebo, visoke palme in toplo sonce. Ker vem, da bo mojo kolumno tudi brala, jo prav vidim, kako se zdaj smeje in me močno objame. Ni besed, ki bi si jih človek lahko izmislil zato, da bi zdaj lahko postavila svoja čustva v ta članek. Ker ni možno govoriti o srcu v srcu, duši v duši ter o tem, kaj se vse nahaja v glavi mame. A ob vsem tem lahko samo dodam, da imam v življenju res veliko vlog in mnoge so težke, morda celo nepotrebne. Vloga mame je bila zame, že od samega začetka, največji izziv, ki pa mi je vedno podaril čarobna darila: strpnost, modrost, čas za naju, dobre vile, angele povsod in veliko sprehodov sredi gozda, ko sva sami in ne potrebujeva besed zato, da bi bili še bolj povezani. Karkoli se mi zgodi, je tako, da zna Sofia razbliniti vse in vsakič znova postavi na prvo mesto najin odnos, kot nekaj neprecenljivega, dragocenega in svetega.
Hvala, ker si. Buon compleanno tesoro mio.