Popolna sreča ni tako nedosegljiva. In tudi ni utopija, če jo pač znamo zaznati. Seveda naj bi vsak vsaj približno vedel, katere so stvari, ki ga naredijo neskončno srečnega, ampak v tem kontekstu ne govorim o razkošnih potovanjih ali dragih večerjah, čeprav seveda vse šteje, prej govorim o enostavnih stvareh, ki jih lahko pričaramo dnevno. Mene denimo razveseli dober capuccino ali bela kava, kot ji pravimo na obali, če je servirana v pravi skodelici in s piškotom, oziroma z občutkom, ker gre za male obrede, ki pa naredijo dan. In prav tako mi je všeč čaj za lahko noč, tu in tam, z veliko medu in nujno doma, ker moram biti že v pižami ter na pol zaspana, da je vse skupaj še bolj čarobno. In všeč mi je imeti prijatelje, s katerimi grem lahko na pizzo, ali imeti deset minut zase, da si lahko nohte pobarvam v vijola barvo in v miru počakam, da se vse posuši. Male radosti, a zelo pomembne.
O tem sem razmišljala čez vikend, ko sem pekla brancina v pečici in pripravila mizo na balkonu. Razmišljala sem, kako mi je bilo celotno delo okoli večerje všeč: lupljene krompirja, solata Kristalka, ki jo imam najraje, nasekan domači česen, olivno olje, ki sem ga dobila na Siciliji in z njim celo zgodbo, kako je postalo uradno olje na Oskarjih. Jaz pa sem se motala med enim in drugim kuhinjskim pultom, seveda bosonoga in s figo, tako srečna, ker nisem imela čisto nobene misli v glavi in tudi nobenih obremenitev ali posebnih nalog, samo kosilo, ki se je pridno pripravljalo. Izbrala sem najlepše prtičke, kozarce iz ljube trgovine na Lago di Garda, pripravila mizo na balkonu in lahko samo še ugotovila, da je bila tam prava temperatura, prava svetloba in pravi mir. Ali sem potrebovala še kaj? Resnično ne.
To so tisti trenutki, ko pogledam okoli sebe in pomislim: “Še, prosim!” Čeprav se na prvi pogled ni zgodilo nič posebnega, se je v resnici zgodilo vse. Svet je šel na svoje mesto, svetloba je prišla do mojega srca, misli so se umirile. In sploh nisem bila nekje v tujini ali na razkošnem potovanju, bila sem samo v svojem domu, mirna in srečna, malo tudi lačna in v pričakovanju dobre večerje. Naredila sem si te trenutke sreče preprosto zato, ker mi pripadajo in so moji od prvega do zadnjega, brez izjeme. Če malo pogledamo okoli sebe, tudi zdaj, prav gotovo zaznamo stvari ali trenutke, ki lahko poskrbijo za našo notranjo srečo, zato, da se mozaik življenja sestavi, morda ne prav do konca, a šteje vsak korak, vsak košček, ki ga postavimo in ugotovimo, da je končno na svojem mestu.
In veste, kaj mi je še všeč? Dejstvo, da prihaja poletje, ker me ta sezona, ki tako močno diši po ljubezni, noro razveseli, tako kot branje knjige v postelji in pa dolge noči, ko črički kar ne nehajo in postane narava divja in seksi, da se lahko le sprašujemo, kako je možno, da je okoli nas toliko vsega. Vsak delček mene postane posut s čarobnim prahom, v sebi nosim vrelec mladosti in ne imejte me za noro, a se pri 43 letih počutim, kot bi jih imela morda 30 in se lahko ta meja še dodatno zniža, predvsem takrat, ko imam ob sebi prave ljudi. Živa in zaljubljena v življenje, ne potrebujem nič drugega kot to globoko in mirno plavanje v morju, ki ga imam v sebi in se kar ne konča. Raziskujem površino, potem dno, tokove, peščene predele ter tu in tam naletim na skale. V tej čarobni zgodbi zagledam svojo Sofio, kot morsko deklico, ki mi je znala podariti esenco bivanja na zemlji in kateri sem hvaležna zato, ker mi je znala pokazati nove poti in marsikdaj izbrati ljudi namesto mene.
Zadovoljna se sprehajam po svoji modri kuhinji, ki je kot košček neba sredi vaniljeve kreme. Riba je pripravljena in balkon postane raj, ki mi po tihem pove, da ne potrebujem prav nič drugega. In potem me prešine, da je to pravzaprav popolnost.
