Nisem edina, ki pogreša pizzo v Italiji. In čeprav se običajno zvečer držimo bolj doma, bi vseeno šla v veseljem na italijanski aperitivo in potem na odlično kavo. V starem delu Trsta sem odkrila top restavracije, ki so mi vsakič znova ponujale mir, odlično hrano, dobro vino in prijaznost. Italijansko odkritosrčnost, ko ti je v hipu jasno, da lahko z vsakim komuniciraš. In pogrešam Francesco, njene čudovite poročne obleke, pogrešam nakit v trgovini Vintage in Sephoro s kolekcijami Too Faced. Pogrešam capuccino in piadino romagnolo, ki me vedno spominja na otroštvo v Bologni, kjer je piadina tudi doma. Vsak dan si dopisujem s prijateljicami in prijatelji v Italiji in čutim njihovo stisko, ki je deloma tudi moja. Ker živim prav na meji, je že tako, da se počutim doma tudi pri njih in meja pravzaprav ne obstaja.
Zame je Italija pojem estetike. Pojem arhitekture, ki je tako neverjetno veličastna, dobre hrane (vsakič, ko se spomnim na hrano v Firencah, se mi kar cedijo sline), edinstvene mode (mislim, da ni kaj dodati), srčnih ljudi, ki vedno klepetajo, se objemajo in poljubljajo tako, kot tudi mi doma. Sofie nisem nikoli vzgajala v duhu “Tukaj je Slovenija in tam je Italija”, zato obožuje tako Ljubljano kot Trst, a zanimivo, da ko me vidi žalostno, mi vedno reče: “Greva v Trst na kavo, mami, in bo bolje.” V meni Italija predstavlja korenine in način življenja, ki je zelo poseben, nekakšna bella vita, ki se deloma zrcali tudi v življenju na obali, saj nam je ta slog zelo všeč.
Živeti z veliko začetnico je ključ vsega. Da ne spremljaš le stvari, ki se te bolj ali manj dotaknejo, temveč jih čutiš globoko v srcu. Zdaj smo povezani vsi. Mi tukaj, Italijani čisto zraven nas, onkraj luže Američani in potem še vsi ostali. V teh norih časih je edina rešitev solidarnost in to, da ne pozabimo, kdo smo, da se v trenutku stiske podpiramo. Jutri ni samo eden, jutri je plod zelo težkega viharja, za katerega lahko le rečem, da bi morali bolje razumeti, kako izkoristiti vse vetrove. Ni nujno, da bomo po vsem tem ponovno na začetku. Ne verjamem tistim, ki že pišejo o novi katastrofi, recesiji, črni luknji in še kaj bi lahko dodala. Verjamem samo tistim, ki so polni upanja. Kot jaz.
Želim verjeti, da bodo kasneje kave v Italiji še bolj slastne, da bodo Italijani še bolj uživali v objemu Ljubljane in mesta, za katerega menijo, da je “straordinario” – neverjetno. Doletela nas je lekcija skromnosti, ko smo vsi zaprti doma, manj kupujemo, doživljamo emocionalni detox in smo prisiljeni razmišljati o družini in odnosih, o tem, kar imamo in je dejansko otipljivo. Čas je dobil drugo vrednost in čas teče počasneje, kot bi bili še vedno v športnem avtu, a z zategnjeno ročno zavoro. Kot bi bili nekje v zraku, v objemu prosojnega mehurčka, ki naj bi nas varoval, a kdo ve, če je v resnici res tako. In v tem potovanju, ki ostaja čudovito in polno izzivov, je tako, da si uspemo celo ogledati okolje, pomlad, ki se prebuja, naravo, ki se ne pusti motiti, male ceste, ki jih prej nismo poznali, in življenje na kmetiji, ki je po svoje čarobno.
Danes gledam naprej. Vizualiziram sebe na čudovitem Piazza Unitá v Trstu, potem se sprehajam po Corsu, kasneje grem do Eatalyja na surovo ribo, z Ano se dobiva v Vatti na Opčinah. To sem jaz in tega mi ne bo nihče odvzel. Človek ostaja na sredini vsega, s svojo inteligenco in upanjem, z možnostjo, da vedno stremi k boljšemu in danes, bolj kot včeraj, se zavemo, da smo pravzaprav vsi na isti ladji. Pred mnogimi leti smo odstranili meje z Italijo, te iste meje, ki so se danes ponovno dvignile. Takrat se mi je zdelo neverjetno, da ne bomo več potrebovali osebnih izkaznic, potnih listov, prepustnic ali karkoli drugega. Da bomo svobodni v novi eri, da bodo naši otroci poznali svet, ki ga mi v mladosti nismo imeli.
In na koncu bo tako, da bomo ponovno skupaj.