Vsak september pomislim, da je to pravzaprav mesec, ko bi morali biti vsi na dopustu. Verjetno nisem edina, ki opažam njegovo čudovito svetlobo, vonj po morju in hkrati vetru, jasne barve in srečo v zraku. September je tisti mesec, ko gredo vsi počasi in z majhnimi koraki ponovno stopijo v lastno življenje, nekateri pa imajo še kar srečo in prav zdaj odpotujejo. Ker sem bila ta teden po službeni dolžnosti v Piranu, sem občudovala kopalce, odprte restavracije, brisače povsod, glasne ulice in stojnice, polne vsega. Pomislila sem, da bi morala imeti kopalke in skočiti v morje takoj, to bi bila popolna sreča!
Ne vem, koliko časa bo še trajalo, ampak zdi se mi čarobno, kako ima življenje nešteto odtenkov in prav lepo je ujeti vsakega posebej, ker je vsak nekomu namenjen.
Načeloma živim tukaj in zdaj, a prisežem: september me omami in očara, kot morska deklica skozi gledam v daljavo in čakam plovilo za izlet.
In potem pomislim: naj tokrat traja za vedno.
