Včeraj me je sodelavka vprašala, ali sem že podrla jelko, in moj odgovor je bil, da še ne. V resnici jo imam do februarja in včasih tudi dlje, zgolj zato, ker me tiste njene bele lučke pomirjajo in tudi zato, ker me neprestano spominja na lepe stvari in na to, da sem na pragu novega začetka. Težko spustim ta občutek praznovanja in lepega, še kar pečem božične piškote in jih tudi pridno jem, saj imam vedno občutek, da znajo objeti ne le moj želodec, temveč tudi mojo dušo. In tako te dni ostajam pridno ujeta med enim in drugim, med starim in novim, med zaprtimi in odprtimi vrati, včasih samo z nosom malo pokukam in razmišljam, kdaj bom naredila korak, potem me prešine, da je nekaj v pečici in že imam dober razgovor zato, da se napotim nazaj v kuhinjo. Če bi po eni strani rada, da bi poletje trajalo za vekomaj, bi po drugi raztegnila december vse tja do aprila. Obljubim, da se naslednji teden zberem, morda celo ugasnem kakšno lučko, čeprav bo težka, in stopim čez prag. Najbrž pa je vseeno tako, da nikomur ne škodim, če sem v mislih še vedno s penino in kresničko v roki, v zlati obleki pri kaminu in z občutkom, da še ni polnoč.
Objem in imejte umirjen dan.
