Izbrala si to življenje. In v tebi že obstaja moč, da ga živiš do konca – s srcem, z zaupanjem in z milino, ki je dar tvoje duše.
Objem vsem, ki se zdravite v tišini. Vidim vas. Čutim vas. Vaša svetloba se vrača – počasi, a zagotovo, z vsakim vdihom.
Dež ima svojo melodijo — nežno, starodavno, skoraj mistično. Prinaša mir in občutek varnosti, kot bi nas nekdo objel.
Drage balke, naj vas danes spremlja zavedanje, da prav v tem trenutku, sredi vseh vsakdanjih skrbi in malih zmag, nosite v sebi sveto iskro, dom, ki nas nikdar ne zapusti.
Jesen, hvala ti, ker mi pokažeš, da je spustiti pogumno, da je konec lep, da je tišina zdravilna. V počasnosti najdem moč.
Zame je to čas čarovnic, ko zrak diši po dimu, mokri zemlji in spominih davnih časov.
Zanimivo, kako redko to vprašanje zastavimo prav tistim, ki ga najbolj potrebujejo.
Morda je danes, bolj kot kdajkoli, tiha revolucija prav ta: ponovno odkriti počasnost, prisotnost, umetnost poslušanja.
Ker me njihov modri sij spominja na nebo, na ljubezen in na obljubo, da se vse, prav vse, ob pravem času postavi na svoje mesto.
Ne ustraši se premika. Kajti največji resnica in duhovnost sta v tem, da zaupaš sebi in življenju, ki te vodi naprej.















