Ob rojstvu dobimo veliko daril. Prvi objem, prvi vdih, prvo varnost. In potem še nekaj, kar nas spremlja vse življenje – ime. Je to le beseda, po kateri nas drugi kličejo, ali nosi v sebi globlji pomen?
Čilsko-francoski umetnik, pisatelj in avtor metagenealogije Alejandro Jodorowsky je verjel, da ime ni naključje. Po njegovem mnenju je to prvi simbolni zapis, ki ga otrok prejme od svoje družine. Z njim ne dobi le identitete, ampak tudi zgodbo, pričakovanja in pogosto nezavedne želje svojih prednikov.
Ime kot prvo sporočilo
Otrok še ne razume besed, vendar izjemno močno zaznava energijo, ton glasu in čustva ljudi okoli sebe. Ko vedno znova sliši svoje ime, ga začne povezovati s tem, kdo naj bi bil. Prav zato Jodorowsky pravi, da ime ni le oznaka, temveč prvi dialog med družino in novim življenjem.
Če je otrok poimenovan po dedku, babici ali drugem pomembnem družinskem članu, lahko – po metagenealoškem pogledu – nezavedno prevzame tudi del simbolike te osebe. Ne gre za usodo v dobesednem pomenu, temveč za občutek pripadnosti, pričakovanj in družinskih zgodb, ki jih nosimo s seboj.
Znanost pravi nekoliko drugače
Sodobna psihologija ne potrjuje trditve, da ime samo po sebi določa človekovo usodo. Raziskave pa kažejo, da lahko vpliva na samopodobo, način, kako nas dojemajo drugi, in celo na prve vtise. Veliko pomembnejši od samega imena so ljubezen, odnosi, vzgoja in okolje, v katerem otrok odrašča.
Z drugimi besedami: ime ni prerokba. Lahko pa postane del naše identitete in zgodbe, ki jo ustvarjamo.
Kaj nam pove naše ime?
Morda je zanimivo, da se za trenutek vprašamo:
- Zakaj so mi starši izbrali prav to ime?
- Po kom sem poimenovan?
- Kakšna zgodba se skriva za njim?
- Ali se v svojem imenu prepoznam?
Odgovori niso nujno mistični. Pogosto razkrijejo družinsko zgodovino, vrednote in ljubezen, s katero smo bili pričakovani.
Na koncu
Morda naše ime res ni tisto, ki piše našo usodo. Je pa zagotovo prva beseda, ki jo svet izgovori o nas. Prvi simbol naše identitete in prvi most med preteklostjo ter prihodnostjo. In prav zato se velja občasno vprašati: ali živim zgodbo, ki so mi jo namenili drugi, ali ustvarjam svojo? To je vprašanje, ki ostaja aktualno ne glede na to, ali verjamemo Jodorowskemu ali ne.