Če bi lahko, bi za svojo mamo zgradila spomenik sredi mesta. Ne samo, da je celo življenje “držala gor” šolo, v kateri je delala, skupnost, za katero se je borila, in stanovanje, ki ga je tako ljubeče čuvala, vmes je uspela uresničiti osebne sanje ter poskrbeti, da je bil dom takšen, kot je pač bil: pristan, zavetje, varnost in vse, kar smo potrebovali. A mame so pač takšne, njihova naloga je tako zapletena in globoka, da tega ne razumeš, dokler sam ne hodiš po njihovih stopinjah in ti je, kot Ženski, v hipu jasno, da premoreš vse.
Na materinski dan svoje mame ne smem niti objeti. In vem, da je tako tudi za vas. Morda je ta čustvena razdalja najtežja stvar, ki jo moramo prebroditi zdaj, a situacija od nas zahteva, da varujemo starejše. Na ta tako poseben dan slavimo vse mame, ki so bile vedno tam, ko smo jih potrebovale, ki so marsikaj pogoltnile, ne da bi se pritožile, ki so sklepale veliko večje kompromise od naših danes, ki so bile neskončno strpne, čeprav morda manj razgledane, a prav gotovo so imele izostrene antene, na katere smo me že zdavnaj pozabile. Slavimo Mame in Ženske, ker si vsaka izmed nas v resnici zasluži šopek rož, bomboniero, večerjo v čudoviti restavraciji in objem pri ognju, in četudi do tega ne bomo prišle prav danes, no, nikar ne obupajmo, vse še bo.
V naši Glitter ekipi je tudi Nataša postala mama. Mali Robin je ljubezen, ki smo jo prav nestrpno pričakovali, a se še vedno gledamo na razdaljo in zdi se mi, da bo tisto, kar sva z Lucy kupili za darilo, premajhno takrat, ko bova lahko otročička tudi konkretno objeli. Življenje je sestavljeno iz trenutkov, ki jih je škoda zamuditi. Za mano je prav gotovo veliko takih. Veliko kav, ki jih nisem spila z mamo in očetom zato, ker ni bilo časa. Veliko družinskih kosil, ki smo jih premaknili zato, ker sva bila z bratom preveč zaposlena. Veliko poletnih dni v dopustniški hiški ob morju, ki so kar šli mimo zato, ker sem bila na drugem koncu sveta, mama in tata pa sta pridno čakala, da se varno vrnemo vsi.
Nisem nostalgična, a na ta čudovit dan vas želim samo spomniti, da ljudje res nismo večni. Večni so lahko le odnosi, če zanje tako tudi poskrbimo. Od nas zahtevajo pristnost, trud, čas, dobro voljo in veliko energije zato, da se razvijejo in potem cvetijo, kot roža v zemlji. Vedno pomislim, da ni naključje, če je ženskam dana čarobna moč, da podarijo življenje. In ni naključje, če bo vsaka izmed nas za vekomaj hči. Tudi takrat, ko postaneš mama, je to vez, na katero preprosto ne pozabiš. Nekaj je med nami. Nekaj popolnega, magičnega in edinstvenega. Tako smo ženske povezane z navidezno nitjo in čeprav marsikdaj tega ne razumemo, mislim, da nam bo na koncu življenja vse kristalno jasno.
Danes, na 25. marec, ne pozabite na lepo besedo ali telefonski klic. Pa ne zato, ker doživljamo čudne čase, samo zato, ker si naše mame (in seveda tudi očetje) to zaslužijo.
Draga mama, rada te imam, od tukaj do Lune in nazaj. In tako za vedno.
Cara mamma, ti voglio bene a qui alla Luna e fino alle Stelle. E cosí sará per sempre.