Ko sem se včeraj popoldan sprehajala po Ljubljani, me je presenetil sneg. No, ni me presenetil, saj sem ga pričakovala, a kot pridna Primorka ga še vedno ne poznam tako dobro, da bi me pustil ravnodušno. Kot otrok se potem obračam proti nebu in ga z odprtimi usti lovim, ker imam občutek, da je vsaka snežinka magična in se zna dotakniti najprej grla, potem srca. Sprehod med zaprtimi stojnicami ni bil ravno obetaven, a v trenutku narava poskrbi, da postane tudi najbolj tiha in mirna ulica ujeta v trenutku bele brezčasnosti, ko vse postane pokrito s svetlikajočo se odejo in ugotoviš, da si v družbi samega sebe. V življenju sem se mnogokrat zgubila zato, da bi se kasneje ponovno našla in zdi se mi, da smo zdaj vsi na tej poti. A pot negotovosti je posejana s čarobnimi svečami in svetloba je povsod, če jo znamo ujeti. December je čudovita uvertura za vse, kar še pride, za naše lepe misli, ki bodo kot rože cvetele enkrat spomladi. Zato, drage moje, ne mislite, da zdaj ni čas za sejanje, ta čas je vedno, le odločiti se moramo.
Objem in bodite super, tako, kot znate samo ve.
