Včeraj zvečer je prav malo zadišalo po pleteninah, vročem čaju z ingverjem, svežih piškotih in želji, da bi se nekje prižgal kamin. In zagledala sem prijateljico sredi začaranega, jesenskega gozda, ob potoku, ki je bil že pošteno hladen. Pomislila sem, da gotovo diši po gobah in času, ki se počasi ustavlja. Te dni drvim kot nora, saj imam toliko obveznosti, kot še nikoli, zato toliko bolj nestrpno čakam vikend in tisti dragocen “me time”, brez katerega ne znam več. Se prav vidim na terasi s pončem, ki mi ga je lani kar tako poslala bralka po pošti, njeno čudovito delo v roza barvi. In kava, no, morda tudi čaj. In mir, tišina, morda kostanj in ogenj v bližini. Pa sem takoj pomirjena.
Imejte lep četrtek.
