Običajno o religiji bolj malo govorim, predvsem zato, ker imam vedno občutek, da gre za zelo intimno zadevo in ni mi všeč, ko se o tem preveč na glas razglablja. Zdi se mi, da lahko molimo povsod in sploh ni važno, če nagovarjamo Boga, angele, vesolje ali pokojne duše, zdi se mi bolj pomembno to, da se pač ne počutimo sami. Veste, kaj me je letos decembra rahlo potrlo? To, da so bile cerkve na pol zaprte in maše ukinjene. Vsaj za božič se mi je zdelo še kako pomembno, da bi bile stvari normalne, pa niso bile. Pustimo zdaj, kaj je prav in kaj ni, kje je pamet in kje je res ni, moja vloga ni, da o tem razglabljam, čeprav imam svoje misli. Rada bi samo povedala, da so mi bile cerkve s svečami in s spokojnim vzdušjem vedno všeč, morda zato, ker mi v spomin prikličejo poroke in mir v sebi. A kot sem že zapisala, lahko molimo prav gotovo povsod, tudi doma. Danes pa sem naletela na čudovite objekte sredi snega, na tiste male, lesene cerkve, ki tako močno dišijo po praznikih in nas pobožajo po duši. Seveda s svečami, a tudi z glasbo, freskami, rumenimi lučkami in prijaznimi vaščani, ki spečejo potico in jo potem skupaj pojedo. Zaprla sem oči in že sem bila tam, nekje v kotu, mirna in zadovoljna. Vem, da me vse to še čaka in se že veselim.
Pošiljam vam zvezde, luno, čaroben sneg ter občutek, da ste na dopustu. In jaz z vami.
