Res je, da me čaka še kar nekaj prostih vikendov do novega leta, a sem si te dni zaželela Dunaja, lepe kavarne, še lepšega hotela, čarovniške trgovine in mrzlega zraka. Ta jesen me je zadela do dna srca in uživam v vseh odtenkih; ne zanima me, če zunaj dežuje, je megla, če se pripravlja spust temperature. Pomembno je le, da sem v sebi dobro, pravzaprav odlično, in kot gozdna žival voham, poslušam, interpretiram in sledim življenju, kar tako, kot pride, po toku, malo nostalgično, malo leno. Ugotavljam, da mi res nič ne manjka, vse je na svojem mestu in tako noro bleščeče, kot oranžne bučke in sveče, ki jih imam na terasi zato, ker so preprosto lepe. In zanimivo, da tega prej nisem niti opazila. Nekaj se je zgodilo, da se je ta tančica pred očmi le dvignila in pokazala svet v vsej svoji lepoti. Lahko bi dodala, da v zadnjem letu ni najbolj popoln, a v resnici mislim, da je ostal neokrnjen. Kdo ve, morda smo se spremenili mi.
Imejte čudovit četrtek in čarobno palico vedno pri roki.
