Koliko predmetov potrebujemo za resnično srečo?

Življenje je v resnici zelo enostavno in ima vedno svoj tok, mi pa smo tisti, ki mu marsikdaj ne sledimo. Razlogov je veliko in verjamem, da so vsi po svoje dobri, sprašujem se le, če so tudi pametni, a verjetno tukaj ni dovolj prostora, da bi o tem razglabljala. Poletje upočasni vse ritme, bodisi zaradi vročine ali prostega časa. Dejstvo je, da najdemo magični gumb z napisom Slow Down, umiri se, in prav gotovo drži, da ga imamo čisto vsi. Ko odprem omaro in zagledam vsa svoja oblačila, se prelevim v hrčka, ki pridno kopiči vse. Seveda tudi nepotrebno in pa tisto, česar ne bom več nosila.

Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman

Zato mi te dni hodi po glavi zelo zapleteno vprašanje, ki ne najde pravega odgovora. Koliko predmetov potrebujem za resnično srečo? Ko se premikam med eno in drugo hišo, ko grem k staršem na obisk za nekaj dni ali v gozd, da bi se naužila svežega zraka in tam tudi prespala, s sabo nesem neverjetne količine prtljage. Predvsem knjige, zvezke, dva dnevnika, flomastre, svinčnike, selotejpe, nekaj make-upa, obleke, šampone, milo in še eno potovalko oblačil. Neverjetno, koliko stvari potrebujem za svojo srečo, ali bolje rečeno zato, da sem v sebi mirna. Zdi se mi, da prav težko odklopim, pa bi rada, a življenje od mene zahteva veliko in več kot dajem, bolj zahtevno postaja.

Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman

V umirjenosti spalnice ali na terasi najdem tišino, ki jo vedno zelo pogrešam. Najdem sebe in vse tiste vdihe, ki so že skoraj nevidni, a še kako pomembni. Najdem počasnost poletja, ki me poboža po ramenih in zagotavlja, da bo vse še dobro, kot je vedno bilo. Všeč so mi ti trenutki enostavne sreče, ko imam dejansko občutek, da sem sama sebi zadosti in bi lahko šla kamorkoli s popolnoma prazno potovalko. Zato to poletje ne nabavljam, temveč odvzemam, ne kopičim, temveč podarjam, ne delam planov, samo uživam dneve.

Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman
Foto: Zen za Harvey Norman

Z glavo pod borovcem in nogami na mreži si dovolim to razkošje: da dan preprosto mine in pusti sledi tako, kot želi. In potem zvečer vzamem knjigo, zlezem pod rjuho in uživam v vonju sivke. Na delo pa malo pozabim, ker kot bi rekel moj oče, delo bo tam tudi takrat, ko mi ne bomo več, zato ni nič narobe, če malo uživaš življenje.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

4 komentarji
  1. Oče / starejši ljudje znajo povedat marsikatero “modrost”/resnico. Veliko mladih tega ne želi slišat, na srečo pa jih vedno več. Izgleda da se je korona mogla zgoditi, da smo začeli razmišljati “malo drugače” 🙂

    Sicer pa: lepe misli in, kot vedno :), lepe slike! 🙂

  2. Tudi jaz letos bolj pospravljam in praznim hišo, kot nakupujem novo, res je leto, ko je potrebno počistit z navlako. Sploh nisem opazila, kdaj se je nakopičilo toliko stvari. Človek kar zadiha.

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.