Majhne stvari niso nikoli majhne

Sem za pristno in enostavno. Sem za to, da v sebi vidim luč tudi takrat, ko ni prav nič svetlega. In da najdem pot v vsaki sezoni, čeprav globoko in iskreno vem, da je v meni vedno poletje. In tako se pripravljam na še eno jesen, ko bo listje hrustljalo pod mojimi nogami, Beatrice bo uživala v teku po Parencani in jaz bom ponovno nekje vmes. Počutim se sredi vrtinca življenja, lahko bi si samo obula rdeče balerinke in kot junakinja iz Oza odletela daleč stran, na drugo stran sveta. In medtem ko še vedno razmišljam o tistem avgustovskem nebu, ko je bilo nad mano vse pokrito s čarobnimi zvezdami, se pripravljam na novo pot, ki ni samo jesenska, temveč življenjska.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ko sedim pred računalnikom in pišem svoje zgodbe, je nekako tako, kot bi slekla težek plašč. Ni, da ga ne maram, je samo tako, da je pač zahteven in bi bila včasih raje brez. Neštetokrat sem pomislila, kako je zame pomembno imeti to okno v svet in do vas, se počutiti del skupnosti, ki ji danes rečem Glitter ženske, in vedeti, da sem v odlični družbi. Skupaj z vami sem zrasla in z vami sem marsikaj prebrodila, se soočala se spremembami, sprejela drzne odločitve in pristala tam, kjer sem danes. Lahko bi rekla, da na svojem mestu ali preprosto tam, kjer moram biti. In ko pogledam vase, globoko, globoko, najdem jasne sledi tiste punčke, ki je igrala klavir in skakljala po skalah, živela v svojem svetu in zelo težko pustila koga zraven. Bolj malo se je spremenilo, morda so večje le zaščite in ščitniki, a srce ostaja isto.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ko gledam te slike in to čarobno, še poletno svetlobo, začutim pesek na stopalih in zvok morja, ki zna biti tako nagajiv. Vidim prijateljice, ki se sprehajajo do mene in si zaželijo kavo, in vidim sebe, kako brezbrižno tekam sem in tja. Včasih je tako, da znam doma pustiti vse dvome in strahove, znam obuti nevidno obleko sreče in ne razmišljam o tem, kar bo. Znam ostajati tukaj in zdaj in biti hvaležna za vse, kar imam. Tudi danes zjutraj, ko sem se zbudila in se znova znašla sredi bele dnevne sobe, ko sem sedela na mehki, kosmati preprogi in pila kavo, je bil to trenutek sreče. Nič posebnega in hkrati vse. Majhne stvari niso nikoli majhne, ker so tiste, ki največ štejejo. In potem pomislim na starša, na to, da prideta danes k meni na večerjo, na to čarobno možnost, da ju lahko vsak dan objamem in vsakič znova ugotovim, kako smo si podobni. Vsak je člen v verigi, ki nas povezuje z vesoljem, vsak po svoje nenadomestljiv.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Te dni sem se potopila v svoje notranje želje in zaostrila vse čute zato, da bi slišala sebe. Potovanje je neskončno in traja leta in leta, morda je že tako, da nikoli ne prideš do cilja, a vseeno imam občutek, da vsak dan sebe malo bolje spoznam, in to je tisto, kar me naredi srečno. Všeč mi je imeti to čarobno možnost, da sebe postavim na prvo mesto in se ne počutim prav nič sebično, pravzaprav je to trenutek, ko se še bolj zavem, kako je pomembno imeti mirno dušo zato, da so mirni tudi tisti, ki jih imaš ob sebi. In to noč sem sanjala mojo ljubo, pokojno teto Nives, kot vedno sem si jo želela objeti in se pogovoriti o tem in onem, želela sem prespati pri njej, kot takrat, ko sem bila še najstnica in sem to priložnost zamudila. Ene in iste misli se mi pletejo po glavi, a zdaj vem, da ljudi ne bom zamudila, ker se trenutki ne vrnejo in preprosto odidejo. Kot mi sami.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Kar mi je bilo na morju najbolj všeč, je bil tisti občutek mirnosti in ravnovesja. Ko te sonce zjutraj pozdravi in se zvečer kar vrže v morje, dokler ne postane vse ognjeno. Imela sem srečo, da sem vse to lahko videla, poslušala in začutila na koži, kar me je naredilo srečno. Ker, kot sem že napisala, majhne stvari niso nikoli majhne.

*** Kopalke Miu Miu via Netaporter, halja mamina ***

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

15 komentarjev
  1. “halja mamina” 🙂 🙂 🙂 – recite ji HVALA, da je tudi ona doprinesla k čudivitim slikam!
    Včasih sploh več ne vem kaj bi napisala, ker so slike čudovite, pisni prispevki in nasveti zelo dobri, … 🙂
    Hvala, Lorella

      1. Da, Florella, majhne stvari osrečujejo… Iskreni in hvaležni ljudje so srečni… Rada berem tvoj članke in gledam tvoje fotografije. Rada imam vse lepo… Lepota je hrana za dušo…

        Po eni strani sva si podobni… Ukvarjam se z duhovnim zdravljenjem…. Lp Marjeta⭐️

  2. Lorella, krasne fotografije in zapis, ki da misliti… Druži se s starši, dokler so tu. Mi bomo pa še naprej z veseljem brale tvoje zapise in občudovale morsko deklico

  3. Res lepe fotografije z lepo manekenko (brez lepotnih operacij) Naravna lepotica šteje s prekrasnimi modrimi očmi. Hvala za prelep sončni zahod z morjem v ozadju.☀️

  4. Clanek sem prebrala veckrat priznam
    Pa ne da ne bi razumela vasih misli ampak v nih je , oprostite veliko mene, v njih je toliko resnice, modrosti, da bi bil vsak komentar odvec. Vasa predstavitev in okolje, v katerega vas je ujel fotograf, vsa ta neverjetna narava, pa sta tako ali tako kot vedno perfektno.
    Draga Lorela, hvala za vse, kar delite z nami, in veliko drobnih stvari, ki vas osrecijo.

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.