Oblečem toplo jopico in spodnjo majico. In čeprav so oblaki sedli na vrhove bližnjih hribov in jočejo, kot da je konec sveta, je moj dan le za odtenek bolj melanholičen, kot če bi zunaj za bližnji hrib tonilo sonce. Na balkonu ob tropskem zelenju in kaktusih srkam kozarec belega vina, kot da se bo zvečer v Logatec pritihotapil topel avgustovski večer. Pred leti bi ta sestavek začela povsem drugače. Kako? Tako.
No, pa je šlo poletje! Zgorelo je v hipu, kot tista najbolj vnetljiva vžigalica. Puf, in že ga več ni. Črnina, ki se je takoj po prihodu z dopusta znašla na mojem meniju, je lepo opisala stanje, v katerem sem se tako ‘neusmiljeno’ znašla. Mojega septembrskega razpoloženja ni bilo lahko spremeniti v toplo optimistično obleko, ni se me dotaknil vonj novih pričakovanj, ki ga je bilo čutiti v zraku, vsaj tistih nekaj prvih dni v septembru in oktobru, ko se v učilnice vrnejo dijaki in študentje. Na mojem obzorju ni bilo videti luči, vse do naslednje pomladi. Da bi bila stvar še hujša, je ta včasih začela ugašati že ob prvem izletu na morje. Si predstavljate, da se poletje za modni svet konča že maja oziroma najpozneje v začetku junija? Ko pade zadnji kader poletne modne zgodbe, se za nas uradno začne modna jesen.
Še preden bi dejansko lahko izživela čudovite poletne obleke, se začnem ukvarjati z zimskimi plašči, škornji, pokrivali in iskanjem najbolj ‘ledene’ lokacije, kjer se bomo v prihajajočih mesecih lahko igrali modno zimo. V stanje jesenske melanholije me je tako pahnil kar prvi poletni dan, ki se je že z naslednjim sončnim zahodom začel usodno krajšati. Le zakaj naj se veselim? Ker se poletju dan za dnem odštevajo minute? Da bom čez dobra dva meseca luč v stanovanju prižgala že ob sedmih zvečer? In tako v nedogled. A moja življenjska kilometrina je bila radodarna z modrostmi in nauki, ki so me vsakič znova naučili, da konec ne pomeni nujno konca, da je konec začetek novega in da konec lahko na različne načine tudi ‘odložim’. Postala sem mojstrica v podaljševanju poletja.
Prihod jeseni znam preložiti vse do krompirjevih počitnic. Včasih bolj, včasih manj uspešno, odvisno, kako naklonjeno mi je vreme. Tako na primer obožujem zadnje poletne razprodaje v avgustu in celo septembru. Prebrani kosi oblačil in poletja naveličani kupci, ki se vrtijo okoli nove zimske garderobe, mi velikokrat ponudijo najboljše. Z mislimi na naslednje poletje, pardon, na poletje, ki še kar traja in bo trajalo. O novih oblačilih razmišljam izključno samo v času, ko za Elle pripravljam modne trende za jesen in zimo. Če se resnično potrudim, lahko na hladnejši del leta tako pozabim že junija, ko oddam poslednji prispevek za jesensko številko, in se odpravim na resnično dolge počitnice. Nove trende ignoriram, dokler je mogoče.
Na jesen me na zadnji dan v avgustu ne more spomniti niti nakup šolske opreme, saj z njo opravimo še isti dan, ko se pouk konča. Okus in vonj po poletju poskušam z rednimi izleti na sončno stran Jadrana ob koncih tedna ohraniti tudi, ko na domača vrata potrka prva slana, medtem ko se na modna fotografiranja za najbolj sivi del leta z ekipo ‘poletjeljubcev’ najraje odpravimo na morje. Sinje modro nebo in oblačila v temnejši barvni lestvici modni fotografiji pričarajo čudovit umetniški kontrast. In če mi le uspe, se na teden mode veliko raje kot na tiste v februarju odpravim v septembru. Podaljšano poletje v Milanu in Parizu ter modni pogled v naslednje poletje. Popolna kombinacija, če ti na ulicah v imenu trendov ni treba nositi najnovejše garderobe za jesen in zimo. Sama v imenu podaljševanja poletja zlahka ignoriram tudi to modno pravilo.
Drage bralke, želim nam eno krasno indijansko poletje. Če nič drugega, zato, da se bomo v mestu še nekaj časa srečevale v poletnih sandalih, medtem ko bomo počasi začele razmišljati, da jesen in zima prav tako obetata čudovito življenjsko izkušnjo.
