Pri 40 letih najdeš svojo pot in se noro zabavaš

Ko se zjutraj vstanem, je tako, kot bi imela pred seboj popolnoma bel list čudovitega dnevnika, zraven pa nalivno pero z najlepšimi bleščicami, s katerim lahko napišem besede, ki bodo krojile moj dan. Ne vem, ali sem bila v življenju že tako srečna in samozavestna, ali so bile že kdaj prej stvari tako noro na svojem mestu, ali je bilo okrog mene toliko simpatičnih sodelavcev in zvestih prijateljev. Iskreno ne vem. Če pa pogledam nazaj, sem prepričana, da sem znala ceniti prav vsako obdobje svojega življenja in tudi hudi padci so v resnici imeli svoj čar, saj so pustili zanimivo lekcijo in hkrati so bili zaključek poglavju, ki mi očitno ni bil namenjen. Pri tridesetih sem končno razumela, kdo sem, bila sem polna idej in želja, ki jih zdaj pridno uresničujem. In ne samo to; zdaj se zna celo zgoditi, da ugasnem telefon in sem cel dan z ljubljeno osebo, ujamem poglede in voham moški parfum, preprosto živim to ljubezen tako, kot še nikoli, in imam občutek, da sem popolna.

Ko si mlad, je morda pogled na življenje nekoliko meglen, pa ne zato, ker ne bi vedel ničesar, bolj zato, ker ti ni povsem jasno, kako je plavati v oceanu in hkrati ne veš, da tu in tam pride močan tok, zato se je najbolj pametno obrniti na hrbet in počakati, da te za nekaj časa nosi. Običajno narava ve stvari, ki jih mi ne dojamemo, plavati proti toku pa ni prav smiselno. Pri 40 letih najdeš svojo pot in se končno lahko zabavaš: imaš prave prijateljice, nore ženske debate, zelo dobro veš, kaj ti je všeč in katere stvari te močno motijo. In običajno si tudi dovolj močan, da poveš stvari, kot so, in se znebiš ljudi, ki jih pač ne ceniš. Všeč mi je ta ženska energija, ki zna biti močna, skoraj agresivna, porine te do neba in omogoča, da vsaj za nekaj časa letiš zelo visoko. In všeč mi je, ker sem, kljub temu, da imam zelo rada družbo, ugotovila, da neskončno ljubim sebe in mi prav ustreza, ko sem v postelji s svojo najljubšo knjigo ali dopoldan doma, na računalniku, s čudovito svetlobo, ki mi greje hrbet, in Glitter svet pred očmi. V resnici sem to popolnoma jaz, brez zavor in dvomov, tako neverjetno je zabeležiti misli, kot pridejo, in vedeti, da je na drugi strani mnogo žensk, ki se počutijo zelo podobno.

Življenje je te dni začinjeno z vaniljo in cimetom, vonjave me počasi peljejo v zimski čas, ko imam že pred očmi skrivnosten vrt, ki je občasno poln snega, železno ograjo, za katero pravim, da varuje ljubezen od sveta; rada sedim na fotelju s tvojimi bosimi nogami v naročju in razpravljam o ameriški politiki, čeprav se mi sploh ne sanja, o čem govoriš. V takih trenutkih ugotavljam, da sem našla svojo pot in četudi bi se življenje končalo jutri, vem, da sem bila deležna toliko sreče in smeha v kadi, da sem z njimi napolnila vsaj tristo let.