Spustimo tiste, ki nikoli niso storili ničesar, da bi ostali

Temu rečemo “zapreti vrata”, a da ne bo pomote: čeprav zaprta vrata simbolizirajo konec, so v meni predvsem sinonim za začetek. Konec koncev ni dobro, če ostanejo stvari odprte, ker v nas nastaneta zmedenost in prepih, ki ne peljeta nikamor. Zapremo, drage moje, in tudi v sebi postavimo novo mejo, po kateri bomo lahko veselo tekale in hkrati tudi rasle. In da bi lahko rasle, se moramo nekaterih stvari znebiti, medtem ko pridobivamo nove. Naredimo prostor, podobno kot v omari, za vse, kar pride, in se novega tudi veselimo. Življenje je neprekinjena pot, ki nas vsak dan znova prevzame in jemlje dih, in nekoristno je ostati vezan na nekaj ali nekoga, ki nas vleče dol, kot kamen, ki brezupno in vztrajno pada v vodnjak. Ne, tega si ne želimo.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Če smo nezadovoljne, tega ne bomo mogle skriti. Vidi se na vseh nivojih: pri besedah, obnašanju, nasmehih in solzah, celo na barvi kože in svetlobi, ki jo imamo ali nimamo v očeh. Daleč torej od tistih, ki v nas ne znajo prepoznati luči, ki nam škodujejo kot prefinjen strup, počasi in subtilno, a vendar vsak dan znova, ki šibijo našo rast in nam ne dovolijo, da smo, kar smo. Spustiti moramo predvsem tiste, ki so nas zapustili, kajti če tega ne storimo, se bomo še naprej oklepale neskončnosti negativnih čustev, ki nas bodo vsak dan bolj prizadela. Mnogokrat poslušam zgodbe o tem, kako ženske nosijo krivico prekinjenega odnosa in potem breme otrok ter vsega, kar pride. Po drugi strani pa vem, da je prekinitev samo rezultat dolge poti. In na tej poti nas je prav ta oseba, veliko prej, pustila, zanemarila, obrnila hrbet in preprosto odšla, morda ne fizično, a na drugačen način. Kar ne pomeni, da je manj boleče, pravzaprav nasprotno.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Spustiti moramo brez zamer. Če v sebi dolgo čutimo jezo, frustracijo in zamero, je tako, da postajamo ujetnice tistega, ki je vse to povzročil. Oprostiti moramo sebi, potem drugim, nakar gremo naprej in končno zapremo vrata. Tisti, ki v vas izzovejo jezo, vas naredijo večne varuhe negativnih čustev. Odpuščanje ni enostavno in včasih imamo celo občutek, da je odpuščanje odrekanje sebe, kot bi bili v vlogi žrtve, a temu ni tako. Odpuščanje je vedno zmaga. Ni ga čez osebo, ki je zmožna oprostiti in spustiti tiste, ki so ji škodovali, saj tako dokaže, da je premagala vse strahove in se osvobodila sovražnika.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Vsak dan znova verjamem, da je čas naš največji zaklad in nočem ga tratiti z osebami ali zgodbami, ki niso moje. Ne vlagajte časa v ljudi, ki si tega ne zaslužijo, v tiste, ki se za vas niso nikoli borili in najbrž v vas niso niti verjeli. Preprosto jim odprite pot in ponudite svobodo: spustite jih. Nikoli se ni vredno boriti proti plimi in nikar ne pozabite, da se vsaka nova vrata čudovito odprejo in res ne morate vedeti, ali se na drugi strani skriva prav tisti čaroben vrt, na katerega ste tako dolgo čakale.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

5 komentarjev
  1. Hvala, draga Lorella, za to besedilo. Trenutno preživljam eno težko obdobje; pravzaprav to obdobje traja že leto in pol. Tvoje razmišljanje me je in potolažilo in spodbudilo, da grem z dvignjeno glavo novim izzivom naproti.

    1. Hvala tebi draga, ker si prebrala. Vedno naprej, vedno z dvignjeno glavo in vedno verjeti, da je vse tako, kot mora biti, ok? Maham in objem xoxo

  2. Hvala, draga Lorella, za prekrasno besedilo in nasvete. Odpuščanje je res težko, vendar ko odpustiš se čez nekaj časa počutiš lažje, kakor da eno breme odpadlo.
    Še enkrat hvala za tvoje čudovite nasvete! Objem

  3. Hvala Lorella , ja poznam to, ta obcutek odpuscanje, se vedno delam na tem. 22 let stara hcera me je z mozem in dojenckom spet odstranim a oziroma iz pisala iz svojega zivljenje. Mislim da ni pravega vzroka, zamere ima, kakane, ne vem, tudi ko sva pred mesec se imeli odnos, je bil hladen, brez poimenovanja mene, samo sajala sem in se razdajala. Drobtinice sem prejemala, ker se je pred casom ze tudi umaknila, ko je bila stara 18. Sedaj vem kje sem, raje imam zapeta vrata, kot pa da sem vedno na prepihu in se dokazujem in se vedno nisem dovj dobra. Hvala bogu, ni edini moj otrok, kje pa pise, da me mora imeti nekdo rad, ce ga imam jaz, pa ceprav sem mama njemu….., lp Katja

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.