Temu rečemo “zapreti vrata”, a da ne bo pomote: čeprav zaprta vrata simbolizirajo konec, so v meni predvsem sinonim za začetek. Konec koncev ni dobro, če ostanejo stvari odprte, ker v nas nastaneta zmedenost in prepih, ki ne peljeta nikamor. Zapremo, drage moje, in tudi v sebi postavimo novo mejo, po kateri bomo lahko veselo tekale in hkrati tudi rasle. In da bi lahko rasle, se moramo nekaterih stvari znebiti, medtem ko pridobivamo nove. Naredimo prostor, podobno kot v omari, za vse, kar pride, in se novega tudi veselimo. Življenje je neprekinjena pot, ki nas vsak dan znova prevzame in jemlje dih, in nekoristno je ostati vezan na nekaj ali nekoga, ki nas vleče dol, kot kamen, ki brezupno in vztrajno pada v vodnjak. Ne, tega si ne želimo.
Če smo nezadovoljne, tega ne bomo mogle skriti. Vidi se na vseh nivojih: pri besedah, obnašanju, nasmehih in solzah, celo na barvi kože in svetlobi, ki jo imamo ali nimamo v očeh. Daleč torej od tistih, ki v nas ne znajo prepoznati luči, ki nam škodujejo kot prefinjen strup, počasi in subtilno, a vendar vsak dan znova, ki šibijo našo rast in nam ne dovolijo, da smo, kar smo. Spustiti moramo predvsem tiste, ki so nas zapustili, kajti če tega ne storimo, se bomo še naprej oklepale neskončnosti negativnih čustev, ki nas bodo vsak dan bolj prizadela. Mnogokrat poslušam zgodbe o tem, kako ženske nosijo krivico prekinjenega odnosa in potem breme otrok ter vsega, kar pride. Po drugi strani pa vem, da je prekinitev samo rezultat dolge poti. In na tej poti nas je prav ta oseba, veliko prej, pustila, zanemarila, obrnila hrbet in preprosto odšla, morda ne fizično, a na drugačen način. Kar ne pomeni, da je manj boleče, pravzaprav nasprotno.
Spustiti moramo brez zamer. Če v sebi dolgo čutimo jezo, frustracijo in zamero, je tako, da postajamo ujetnice tistega, ki je vse to povzročil. Oprostiti moramo sebi, potem drugim, nakar gremo naprej in končno zapremo vrata. Tisti, ki v vas izzovejo jezo, vas naredijo večne varuhe negativnih čustev. Odpuščanje ni enostavno in včasih imamo celo občutek, da je odpuščanje odrekanje sebe, kot bi bili v vlogi žrtve, a temu ni tako. Odpuščanje je vedno zmaga. Ni ga čez osebo, ki je zmožna oprostiti in spustiti tiste, ki so ji škodovali, saj tako dokaže, da je premagala vse strahove in se osvobodila sovražnika.
Vsak dan znova verjamem, da je čas naš največji zaklad in nočem ga tratiti z osebami ali zgodbami, ki niso moje. Ne vlagajte časa v ljudi, ki si tega ne zaslužijo, v tiste, ki se za vas niso nikoli borili in najbrž v vas niso niti verjeli. Preprosto jim odprite pot in ponudite svobodo: spustite jih. Nikoli se ni vredno boriti proti plimi in nikar ne pozabite, da se vsaka nova vrata čudovito odprejo in res ne morate vedeti, ali se na drugi strani skriva prav tisti čaroben vrt, na katerega ste tako dolgo čakale.