Če s seboj nosite celo goro, vedite, da delate napako. Mišljeno je bilo, da boste po tej gori le plezale. Spustite, zadihajte in začnite znova.
Drage moje, zaupate svojemu potovanju? Včasih je kar težko, ker ga ne razumemo najbolje in se sprašujemo, zakaj. Pa vendar zna biti tako, da so stvari, za katere mislimo, da jih resnično nočemo, tiste, ki jih edine potrebujemo.
In potem pomislim: kakorkoli že, to sem jaz. Vse, kar doživljamo v tem trenutku, nas le pripravlja na to, za kar smo prosili.
Življenje je veliko enostavnejše, ko nehamo iskati opravičila zase ter pustimo pri miru tiste, ki tako ali drugače ne razumejo.
Zato bi včasih rada malo več. Manj stratih glav in praznih pogledov v službi. Več rok in objemov, saj bi nam zdaj moralo biti že kristalno jasno, da vsaka bije svojo bitko. Tudi jaz. In tudi ve.
Vse lepo in prav, a vmes se tudi malo zgubiš, kot bi neprestano nosil masko, ki te varuje pred svetom ter ljudem ponudi obraz, ki na koncu vsega niti ni tako zelo tvoj.
Mama me je v življenju naučila veliko lekcij: če želiš letiti se čimprej znebi tistih, ki te vlečejo dol.
Drage moje, vsak ima svojo goro, zato je moja želja za 2018 ta, da postane moja premagljiva in vaša le spomin.
Če me torej te dni kdo vpraša, kako sem, lahko odgovorim "Božično" in v tej besedi je zajeto prav vse.
Življenje nam ne bo več pripadalo, če bomo neprestano razmišljali o tem, kaj drugi menijo o nas.