Te dni sem naletela na zelo zanimiv članek o ženskah ter o tem, kako znamo polepšati svet. In kot ponosna predstavnica nežnejšega spola sem se ustavila. Vedno se sprašujem, ali se pravzaprav zavedamo svoje moči, ali se zavedamo poguma, ki ga imamo zakopanega globoko v sebi, in smisla za žrtvovanje, ki nas kot težek nahrbtnik spremlja vse življenje. Mislim, da ne. Nekako dojamemo stvari zato, ker se zgodijo, in se preveč niti ne sprašujemo, koliko smo same pripomogle k uspehu. Po drugi strani pa imamo občutek, da se od nas vedno pričakuje popolnost. Popolnost obraza brez gub, popolnost postave, popolnost pri vzgajanju otrok in potem še brezhibnost na vseh ostalih področjih. In vsaka, v svojem majhnem ali pa zelo majhnem svetu, naredi ogromno. Več kot kdorkoli drug. Brez kompromisov in tudi brez besed, ker smo tako vajene ali se nam preprosto zdi, da je tako najbolje. Nisem še slišala prijateljice, ki bi preveč pihala ali se pritoževala nad tempom, ki nam ga narekuje družina v kombinaciji s službo. Vsaka izmed vas dobro ve, o čem govorim. In nisem slišala ženske, ki bi preveč tarnala zaradi neprespanih noči ali zato, ker je nosečnost resnično zalogaj in ga resnici na ljubo noben moški ne bi zmogel. Pač ne bi. Zaradi vseh teh malih, velikih “detajlov” smo ženske posebne in nezamenljive. Včasih celo moteče, saj se nas ne da prav hitro sesuti.
“Če vam je prav ali ne, modni svet pripada ženskam. To so ženski posli.” S temi besedami se začne dokumentarni film Timothyja Greenfielda Sandersa, Obraz: Supermanekenke nekoč in danes, v katerem Carmen Dell’Orefice in Isabella Rossellini ter druge vrhunske manekenke spregovorijo o sebi. Glavna tema je torej poklic manekenke, ki ni preprost in je včasih precej kratkotrajen. Generaciji iz obdobja 60. in 70. let sta sledili že dve naslednji: najprej Naomi Campbell, Claudia Schiffer, Cindy Crawford in Kate Moss, nato pa še Heidi Klum in Gisele Bündchen. Lepa dekleta in ikone so predane, vizionarke, ljubiteljice lepote in umetnosti, pripravljene storiti vse, da bi spremenile čas, v katerem živijo. Tako piše tudi Times, ki v povezavi z Lindo Fargo, dušo legendarne veleblagovnice Bergdorf Goodman v New Yorku, zatrjuje, da se razkošje in stil vrtita okrog žensk, ki zmorejo predelati te koncepte. Gre za resnične, žive ženske. Ali gre morda za ženske, ki so pisale zgodovino mode, ali tiste, ki so spremenile Zgodovino mode z veliko začetnico?
V prvem primeru preveč poenostavljamo, v drugem pa morda pretiravamo. Kakorkoli že, v boju za emancipacijo žensk je moda nesporno odigrala ključno vlogo. Izraz moda pri tem zaobjame celotno strukturo, vse, ki poskrbijo, da je moda umetnost in trgovina hkrati, torej umetnike, fotografe, krojače, urednike, oblikovalce, manekenke, trgovce, obrtnike, novinarje, oglaševalce, in tako naprej. Vse to je moda. Vse to omogoča spremembe, rojstvo smernic, ki se morajo najprej zgoditi na intelektualni ravni in nato na vizualni. Šele takrat lahko spregovorimo o Christini Broom, prvi fotoreporterki v zgodovini, ki je ovekovečila podvige britanskih sufražetk, ki jih je bilo moč prepoznati po transparentih, udeležbi na protestih in tudi po enakem načinu oblačenja. Združeno kraljestvo je nato pretresla še ena revolucija: Barbara “Biba” Ulanicki, modna ilustratorka poljskih korenin in diplomirana umetnica, je odprla enega zgodovinskih butikov v Londonu, kjer je delala mlada Anna Wintour, ki je danes slavna urednica Vogua in ne pretiravamo, če rečemo, da je ena najvplivnejših žensk na svetu; Anna je nasledila še eno slavno in cenjeno žensko, Diano Vreeland, ki je bila tudi sama prodajalka, nato pa novinarka in urednica Vogua in še ene znamenite revije, Harper’s Bazaar.
Prava revolucija pa se je začela pred tem, že v 20. letih prejšnjega stoletja, to je zanetila Coco Chanel; Vreelandova jo je pogosto obiskala v Parizu. Coco se je prva zavedla potrebe, da mora oblačiti ženske, ki so aktivne; čeprav se ni nikoli opredelila za feministko, je s svojo umetnostjo korenito doprinesla k širitvi gibanja in k novemu konceptu ženstvenosti, od koder je črpala navdih kasnejša moda. Stvari so se začele spreminjati tudi v Italiji: krznarstvo Fendi je naredilo prve korake izven domačega trga, sčasoma in po zaslugi petih sester, Anne, France, Paole, Alde in Carle, je Fendi postal ena najbolj znanih italijanskih blagovnih znamk. Prav je, da omenimo, da je made in Italy povezan s štirimi področji: oblačilno, agroživilsko, pohištveno in avtomobilsko industrijo. Tega kratkega zgodovinskega pregleda ne moremo skleniti, če ne omenimo hiše visoke mode Sorelle Fontana; tri sestre so še pred Valentinom zaslutile moč kinematografije, zato so italijansko modo in kulturo ponesle v svet in oblačile igralke in dive, kot so bile Gina Lollobrigida, Audrey Hepburn, Grace Kelly in Jackie Kennedy. Ti imperiji so se obdržali vse do danes, dediščina je preživela vojne in krize, vedno so našli način, da so sledili družbi, jo spreminjali in se ji prilagajali. Ustvarjalke in interpretke, oblikovalke in manekenke so si zadale skupno nalogo: polepšati svet.
Jaz menim, da je ženska energija čarobna in ženska lepota brezmejna. Ne govorim o tisti zelo vidni, včasih skoraj brutalni lepoti, ki gre mimo našobljenih ustnic, modrih oči, bujnih las, majhnega nosu in kože, ki je videti dojenčkova. Govorim o notranjem žaru, o tem, da so leta zelo relativna in mini krilo ni več nujno, da pridobimo status mladenke. Ko pogledam nazaj na zgodovino, tudi modno, lahko rečem le eno: bravo. Tudi me smo podedovale ta smisel za estetiko in lepoto, z majhnimi koraki lahko naredimo ogromno, s tem, da učimo naše otroke reči “Dober dan” in “Hvala”, pa naj se v življenju ustavijo vsakič, ko zaznajo nekaj lepega. Kupite jim kakšno lepo knjigo in manj revij s trači, ker ne peljejo nikamor. Konec koncev vsak gradi svojo zgodbo, naj nas torej preveč ne zanimajo zgodbe tistih, ki v tem trenutku niso na vrhuncu in jih je zato treba žvečiti in žvečiti. Ne pozabite, da danes meni in jutri tebi. Ne dovolite, da bi vas sivina pogoltnila, da bi dež spral vse možnosti, ki jih imamo. Postavite se na noge, tako kot junakinje, ki so nam odprle pot, in verjemite, da jim tegobe niso bile prihranjene. Tudi nam niso. A kot rečeno: kdo si nas sploh upa sesuti?
**Hvala Biljani Babič, ker me vsakič znova spremeni v junakinjo in da vedeti, da bom vedno zmogla. LoveU.**
