Morda najlepša misel pri vsem tem je, da vesolje – če verjamemo vanj – ne govori v zapletenih ugankah. Govori naš jezik.
Življenje nas pogosto žene naprej v hitrem ritmu, zato pozabimo, kako pomembno je opazovati male stvari, ki nam vračajo občutek miru in lepote.
Ljudje se ne povezujejo najprej z informacijami, ampak z energijo, tonom in občutkom varnosti.
Enclothed cognition nas uči, da moda ni površinska. Površinsko je le, če jo tako razumemo.
Pomembno je, da nas oblačilo poveže z lepim občutkom.
Lepota ni vedno v velikih dogodkih. Pogosto je skrita v malenkostih, ki jih opazimo šele takrat, ko si dovolimo upočasniti.
Morda je največja ironija sodobnega časa prav ta, da imamo zaradi tehnologije več prihranjenega časa kot kadarkoli prej, a se obenem počutimo bolj brez časa kot kadarkoli.
Italijani to filozofijo živijo že dolgo. Njihova kultura temelji na počasnosti, na trenutkih, ki jih ne prekinjajo telefoni.
Inspiracija dneva je v preprostih trenutkih: jutranji kavi na soncu, lahkotni obleki, sprehodu med zelenjem, nasmehu ljudi, ki jih imamo radi.
Morda najbolj zanimiv vidik vsega pa je, da lahko pospravljanje deluje terapevtsko. Ko odstranjujemo odvečne stvari, ne čistimo le prostora, ampak tudi misli.
Beltane me vedno znova spomni, da ni treba iskati svetlobe zunaj, da ogenj nikoli ne ugasne. Le spomniti se moram, da gori v meni.
S spokojnim duhom sprejmi to, čemur se ne moreš izogniti, in premagal boš to, pred čimer ne moreš pobegniti.