Včasih nas navdihnejo tudi ljudje, ki kljub težavam ne obupajo in pogumno vztrajajo pri svojih ciljih.
Vodene barve niso čudežno zdravilo proti stresu in ustvarjanje ne nadomešča strokovne pomoči pri duševnih težavah.
Ljubezen ni vedno glasna. Včasih je samo nekdo, ki dvigne pogled, ko ga pokličemo.
Življenje ima drugačen načrt. Ne čaka, da postane popolno. Vabi te, da ga živiš takšno, kot je.
In morda je to tudi sporočilo letošnjega avgusta: če trenutno ne vidiš poti naprej, to še ne pomeni, da je ni.
In morda poraz ni vedno konec zgodbe. Včasih je samo trenutek, ko moramo nehati ocenjevati svojo preteklost skozi rezultat in se spomniti, zakaj smo sploh začele.
Včasih je največja oblika samospoštovanja tišina, umik ali preprosta odločitev, da ne sodelujemo več v nečem, kar nas izčrpava.
Morda je edino, kar moramo storiti, to, da za nekaj trenutkov utihnemo. Kajti šele takrat zaslišimo tisto, kar je bilo ves čas pred nami.
Morda potrebujemo le več trenutkov, ko si dovolimo utihniti. Kajti šele takrat zaslišimo sebe. In šele ko slišimo sebe, lahko zares slišimo tudi življenje.
12. avgusta se je nebo za trenutek zatemnilo. A morda ni naključje, če se v dneh okoli mrka zdi, da se nekaj zatemnjuje tudi v nas.
Včasih gre bolj za občutek, da smo bile predolgo v pogonu. Takrat si rečemo, da potrebujemo počitnice.
Morda življenje res vidi nekoliko dlje od nas. Morda nas včasih ustavi zato, da nas zaščiti. Morda nam nekaj vzame zato, da naredi prostor nečemu, kar še ne moremo videti.