Whimsy je mogoče razumeti tudi kot majhen upor proti kulturi nenehnega izboljševanja samega sebe.
Dolgo je veljalo, da je luksuz potovanja povezan z več: večjo sobo, boljšo posteljo, boljšo hrano, več storitvami. Toda današnji luksuz je lahko tudi odsotnost.
Kaj si v resnici želimo? Kaj nas izčrpava? Kje smo predolgo vztrajali? In predvsem – česa ne želimo več nositi s seboj v novo sezono?
Morda smo se samo znašli v obdobju, ki od nas ne zahteva novega začetka, temveč počasnejši pogled vase.
Da slišimo več. Da občutimo več. Kajti najlepše stvari v življenju skoraj nikoli niso najglasnejše. So tihe, nežne in pogosto povsem običajne.
Verjemi vase, tudi takrat, ko še nimaš dokazov, da bo vse v redu. Naredi en korak. Potem še enega.
Ker zelo pogosto ravno tam, kjer ni več toliko glasov, končno zaslišimo svojega. In takrat ugotovimo nekaj zelo lepega: odgovori niso vedno nekaj, kar moramo poiskati.
Lahkotnost ni nekaj, kar pride od zunaj. Je način, kako hodimo skozi življenje. Je odločitev, da ne nosimo več vsega na svojih ramenih.
To je tiha iluzija spremembe: spremenimo kulise, ne da bi zares zapustili starega sebe.
Ni vsaka tema nekaj, česar se moramo bati. Nekatere teme so svete. V njih se oči počasi privadijo na drugačen način gledanja.
Včasih nas navdihnejo tudi ljudje, ki kljub težavam ne obupajo in pogumno vztrajajo pri svojih ciljih.
Vodene barve niso čudežno zdravilo proti stresu in ustvarjanje ne nadomešča strokovne pomoči pri duševnih težavah.