Naši možgani se nenehno prilagajajo. Vprašanje ni, ali se bodo spremenili – temveč v katero smer jih vsak dan treniramo.
Morda največja zmota sodobnega časa je prepričanje, da je stalna samokritika znak odgovornosti. V resnici pa je pogosto le navada.
Psihologi v zadnjem času vse pogosteje opozarjajo na zanimiv pojav: ljudje, rojeni v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, pogosto izkazujejo visoko stopnjo psihološke odpornosti.
In morda je prav to bistvo uspeha: biti zvesti sebi in živeti življenje, ki ima zate pomen.
S pisanjem skušam ne ponujati odgovorov, ampak zbujati vprašanja.
Črna ni skrivanje – je zavestna odločitev, da ne razkriješ vsega naenkrat.
Najpogostejša past je, da “spustiti” spremenimo v še eno nalogo, ki jo moramo opraviti.
Psihologi predlagajo nekaj majhnih, a močnih korakov, s katerimi se možgani učijo, da ne “pospravljajo” vsake misli pod zapoved popolnega nadzora.
Sreča ni “darilo usode”, niti ni cilj, ki ga dosežemo z enim velikim dosežkom. Je rezultat niza zmanjšanih egoistično-usmerjenih pričakovanj in povečanega investiranja v ljudi, ki nas spremljajo v življenju.
Ko spuščamo strah, presojo, odpor in navezanost, se frekvenca ne dviguje z naporom, temveč z lahkotnostjo. In prav v tej lahkotnosti se spomnimo, da smo že doma.