V čudovitem Neverlandu

Zvok vlaka me vedno uspava. Ritmično zibanje me spominja na mamin objem, ko smo v otroštvu, skupaj z bratom, potovali v Bologno k očetu in se mi je pot zdela zelo dolga, hkrati pa čarobna. Po eni strani občutek, da si šel tako daleč, po drugi nestrpnost, da bi srečala očeta v mestu, ki sem ga oboževala. In moje otroške oči so bile polne lepega, saj so bili meseci, ki smo jih preživljali v Italiji, svetlobna leta daleč od takratne Jugoslavije. Ne vem, zakaj, ampak me vlak spominja tudi na ljubega Harryja Potterja, najbrž, ker se njegova zgodba začne prav na peronu in globoko v sebi vem, da bi mi bilo všeč najti tisti skrivnostni prehod, ki pelje v paralelni svet, z ljudmi, ki letijo visoko na metlah, magičnimi šolami in predmeti, ki govorijo svoj jezik. Kdo ve, morda vse to tudi obstaja. Zdaj pa naslonim glavo na mrzlo šipo, pred mano računalnik s filmom, ki ga že težko gledam, saj mi misli švigajo daleč proč in ne omogočajo, da bi bila preveč osredotočena na triler. Všeč mi je, kako se tik ob meni vse premika, za trenutek je in potem že izgine, kot vse v življenju, kot stvari, ki jih najprej imaš v roki in potem kar tako, odpreš pest in ugotoviš, da so nekam šle. Morda so bile le zrna peska, tako drobna in zlata, da vedno najdejo svojo pot, četudi nisi pripravljen.

V tem trenutku bi šla. Preprosto bi šla naprej z vlakom. Destinacija naj ostane neznana, vreme naj se prilagodi mojemu počutju: včasih visoko med zvezdami, drugič zavito v globoko meglo, a v tem ni nič napačnega, ker mi je megla všeč, v sebi nosi nekaj mističnega in neskončnega, ker je polna presenečenj in ugank. Neverland me torej čaka, skupaj s Petrom Panom, ker imamo vsi tu in tam potrebo po ne biti, ne obstajati ali preprosto lebdeti nekje vmes, kot pirati, sirene in vile iz knjig. Ampak življenje zna biti bolj zapleteno, čeprav bi najraje videla, da bi bile, kot v knjigi genialnega J.M. Barrieja, dovolj pozitivne misli, da bi lahko leteli, da bi bilo dovolj verjeti v čarobni prah, da bi se želje uresničile. Prav vse. In da se nikomur ne bi zgodilo to, kar se v resnici zgodi vsakemu odraslemu: ne le, da pozabimo leteti, pozabimo tudi dihati. Zaprem oči in sem Tinkerbell, čudovita Zvončica, hitra in zaljubljena, predvsem pa svobodna na svoji zemlji.

Ritem vlaka ostaja isti … Vse je tako, kot je bilo in hkrati popolnoma drugače. Življenje v paralelnem svetu mi omogoča, da štejem zvezde, ohranjam mlado dušo, se igram z otrokom v sebi, se spominjam prve ljubezni in prebujam sanje. Življenje je tako v največjem obsegu naše domišljije. Na dlani. Čudovito. Čarobno. Nikoli zapleteno, temveč tako neverjetno enostavno. J.M. Barrie je nekoč napisal, da so lahko vile samo eno, ker so tako majhne, da v sebi nimajo dovolj prostora za več čustev, torej se morajo odločiti. Tukaj se začne moja pravljica, v Neverlandu, medtem ko letim visoko in se sprašujem, ali ste tudi ve del te zgodbe, ali smo vse ženske po svoje vile, morda celo Peter Pan, Wendy ali Tinkerbell? Kje se torej začne vaša pravljica in ali jo tudi znate živeti? Peter Pan je nekoč izjavil: “Živeti bo zelo velika pustolovščina.” Ali kdaj razmišljate o tem, kaj si pravzaprav življenje želi od vas? Ali je resnično tako, da življenje živite in ga ne le pasivno spremljate? Peter je letel visoko in tako bi morale tudi me, vendar dokler se ne naučimo, moramo biti pripravljene teči in teči. Jaz sem, o tem ni dvoma.

In potem je tako, da me Wendy pokliče nazaj. Podobno kot pri njej, tudi meni ni dovolj le spomin na Neverland, da bi bila srečna. In moram se odločiti, ali se vrniti tja ali ostati tu, kjer sem. Ne zadostujejo več le bleščice, ki jih nosim na vekah, ker je čarobni prah nekaj povsem drugačnega. Je limfa, ki teče po žilah, ljubezen, ki diši po brezi, in smeh, ki spominja na vile in v hipu napolni srce. Zato sem že oblekla svojo spomladansko opravo, tisto, ki mi bo omogočila najvišje letenje in že jutri, drage moje, bom mahala med zvezdami.