Čudovita zima. Tiha, bela, hladna. Introspektivna, s sunki vetra, ki pridejo do kosti in sprožijo veliko vprašanj. Mnoga ostanejo kar v zraku, nekatera me nepričakovano spustijo in odidejo visoko, tja, kjer so smreke popolnoma bele in zrak postane noro čist. Tam, kjer je vse jasno. Všeč mi je vedeti, da potrebujem sebe, pristno bližino sebe v smislu najboljše prijateljice in svet, ki ga nosim globoko v duši, ki je samo moj in ga morda tu in tam celo delim, a nikoli popolnoma. Opazujem. Poslušam. Ustavim se takrat, ko narava jemlje sapo in imam občutek, da sem del večjega načrta, ki ga v celoti ne morem razumeti, zaznam pa, da je čudovit. In v tej tišini najdem prave ljudi, z malo besed in veliko pogledov, toliko v svojem svetu, kot sem jaz v mojem, a vsi skupaj tvorimo celoto, krog, ki se ne začne in niti ne konča. Preprosto je.
Nasmehnem se svetu, ki mi je tukaj neverjetno všeč. V tišini hribov najdem najbolj globoke besede in prizore, ki ne potrebujejo razlag. Rastem in postanem boljša, kot bi bilo vse v hipu jasno in bi se tančica skrivnosti le dvignila ter mi podarila tisto popolno srečo, ki jo najbrž dosežeš takrat, ko si dovolj zrel, samozavesten in osredotočen na bistvo. In bistvo je prijaznost, gracioznost, dobrota, da razumemo ljudi in njihove bitke, ker vsi imamo svoje, a mnogokrat je tako, da o tujih ne vemo prav ničesar in si vseeno vzamemo pravico soditi ali podati mnenje, četudi nihče ni vprašal zanj. Mama me je že od malih nog učila biti prijazna in podati roko vsakemu, tudi tistemu, ki si je ne zaluži, kar je bil vedno izziv, a hkrati tudi trenutek rasti, ko se jasno zaveš svoje vrednosti in potisneš na stran svoje limite.
So ljudje, ki drugim vztrajno otežujejo življenje ter s svojimi napakami, kompleksi in stališčem pripomorejo k temu, da začnemo drseti proti breznu. Kot na ledu padamo in čeprav vztrajno iščemo oporo, je preprosto ni. A nikar ne pozabimo, da sami izbiramo čustva, sploh dolgoročna, in čeprav ne obstaja magičen gumb, s pomočjo katerega bi lahko ugasnili slabe emocije, jih lahko z zavedanjem vsaj ublažimo. Imam občutek, da bi morali z leti dobiti novo, močnejšo hrbtenico, ki bi nas znala držati gor tudi takrat, ko nas vsi vlečejo dol ter bi nam dala jasno vedeti, da odličnost pomeni vedno in povsod biti poleg ljudi, ne pa na njih.
Večkrat sem zapisala, da so dobri ljudje narejeni iz nepozabnega jekla. Pozitivno delo in iztegnjene roke, vedno pripravljene pomagati, so najboljša naložba, saj v nas sprožijo prijazne občutke, neverjetne izkušnje in velike posledice. Vedno poskušajte poslušati in razumeti ljudi in nikoli ne imejte občutka, da ste nadrejeni drugim, ker imate več denarja, ste srečnejši, imate več stabilnosti ali ste bolj nadarjeni. Veličina človeka nima nič skupnega s tem, da se počuti superiorno. Njegova veličina je v gracioznosti, dobroti, prijaznosti in hvaležnosti. Vse ostalo pride in gre, kot sneg pozimi, ki se te močno dotakne, hkrati pa veš, da ne bo trajal za vedno.