Vse, kar lahko spremenite, je sami sebe

Morda imate kdaj občutek, da bi moral nekdo, nekje, prižgati ogenj v vas in poskrbeti za plamen, ki bi gorel zelo visoko. In vmes seveda pozabite, da ste same lastnice vžigalic, ki lahko to storijo, in v kolikor boste to storile same, bo ogenj toliko bolj obstojen in magičen. In ne, ne govorim o moškem, da ne bo pomote, govorim o življenju nasploh ter situacijah, ki poskrbijo, da se počutite še kako žive. Lahko gre za izzive, ki jih imate v službi, za dobro prijateljstvo, seveda tudi za ljubezen in partnerske odnose, morda celo za odnose, ki jih imate z mamo, očetom ali otroci. Prepričana sem, da to resnico že poznate, saj je edina, ki vam omogoča, da se počutite res dobro, popolno in vedno na pravem mestu. Vse, kar lahko spremenite, je le sami sebe, a včasih to spremeni vse ostalo.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Opazujete ljudi, ki vas obkrožajo? Zaznate tiste, ki so zadovoljni takrat, ko ste srečne, in žalostni takrat, ko ste potrte? Kajti oni si zaslužijo posebno mesto v vašem srcu in mnogokrat je tako, da prav nanje pozabimo. In ne bojte se novih začetkov, ker so vedno polni obljub, ve pa imate čudovito možnost, da posadite nekaj drugačnega in še neodkritega. Nikar ne pozabite, da je zadnja stvar, ki zraste na sadnem drevesu, prav sadež, kar bi nam moralo povedati veliko o tem, kako ne smemo nikoli obupati. V iskanju in pričakovanju sprememb lahko naredimo le eno: v miru počakamo in verjamemo, da se bo to, kar je nam namenjeno, tudi zgodilo.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

 

Včasih bi prav rada sedela na robu vesolja in bi namesto proti zvezdam tokrat gledala proti zemlji, opazovala ljudi, reakcije, naključja, ki niso naključja, in srečanja, ki ti spremenijo življenja. Iz tiste perspektive mora biti svet zelo drugačen, a vseeno poln obljub in z magično avro, ki zaobjame ne le planet, temveč nas vse. Najbrž je iz ptičje perspektive vse bolj jasno, morebiti tudi zato, ker v kolikor gledamo z distanco, postanemo boljši sodniki. In morda je celo tako, da se nam v možganih aktivirajo drugačne sestavine, ki pripeljejo do manjšega obsojanja in večjega razumevanja, do nižjega stresa in zaskrbljenosti in večjega prepričanja, da je življenje le eno, zato je kar dobro, če ga začnemo živeti.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ko pomislim na svoje zamujene trenutke, me objame strah. Zavedanje, da nazaj pač ne greš, in hkrati zavedanje, da brez vseh brazgotin in padcev ne bi bila jaz. Vedno se nekako potolažim z mislijo, da sem se najbrž tudi kaj naučila in verjetno je tako, da določenih napak ne bom ponovila, a v dnu duše nisem prepričana. Zdi se mi, da zna biti šola življenja dovolj kruta zato, da te stokrat postavi pred eno in isto izkušnjo in te potem komisija na skrivaj opazuje, kako se boš odzval. Težava je predvsem v tem, da iz svoje kože res ne moreš, lahko se še kako potrudiš, a bog ve, zakaj nosimo in rešujemo tegobe preteklih življenj in morda celo sorodnikov, ki jih niti nismo poznali. A če pomislite, da se stvari vedno dogajajo v krogu, brez začetka in konca, potem je nekako logično, da ima življenje tudi svoj ritem, frekvenco in ponavljajočo se melodijo in upam samo, da si jo bom nekje do 80. leta končno zapomnila.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Morda pa je skrivnost tudi v tem, da sebi podarimo možnost in dovoljenje živeti le v sedanjem trenutku. O tem, da je edini, ki obstaja, ni dvoma, a težko se je sprijazniti. Veliko gledamo nazaj in precej naprej, pozabimo na svoje noge v tem trenutku ter na pot, po kateri tečemo. Vse se zgodi le navidezno brez točnega smisla, v resnici pa z zelo natančnim načrtom. Če bi se večkrat vprašali, zakaj, in potem vesolju dali čas, da pripravi odgovor, ki ga bomo razumeli, bi bilo vse skupaj lažje. A v času površnih odnosov in še bolj površnega življenja se preprosto ne ustavimo, ne poslušamo in ne izberemo pravih besed. Zase ne menim, da sem stara, pravzaprav imam v sebi neusahljivo energijo tridesetletnice, ki se bo težko sprijaznila z notranjim staranjem. A kdo ve, morda se staranje, v tem smislu, ne bo niti zgodilo. Kar želim povedati, je, da sem se v tem času naučila vsaj nekaj. Ozreti se vase in zaznati svoje osebne vibracije je umetnost, ki je dana vsem, a je ne znajo uporabiti. Ker je včasih lažje “ne vedeti”, kot pa ujeti bistvo svoje duše. In ko ga ujameš, razumeš, da je ta gospodična zelo zahtevna in bo od tebe terjala vedno več.

Foto: Zen

Ne bi rekla, da sem se dolgo iskala, ker se nisem. Našla pa sem se sredi cvetočega polja in tam ulovila mnogo nepozabnih trenutkov. Saj vem, da pomlad ne traja večno, a v meni imajo tudi ostali letni časi čaroben okus.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

1 komentar
  1. Spoštovana Lorella,
    že dolgo vas spremljam na fbju. Nekateri vaši outfiti so mi zelo všeč, drugi manj. Vsekakor pa vsakič očarajo vaša poglobljena razmišljanja. Vaša osebna drža in veselje do življenja sta postala tudi moje vodilo. Res je kar nam pripovedujete, poslušati sebe in se spoznavati je v tem tempu najtežje.
    Lep pomladni dan vam želim
    Danica

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.