#19 Moje življenje, moja pravila

V eni roki držim majico s kratkimi rokavi, v drugi trenč. Ne maram muhastega vremena približno tako, kot ne maram muhastih ljudi, in slutim, da jih je okoli mene kar nekaj. Ne da se preveč oziram na druge, pravzaprav me niti ne zanima, kaj se plete po njihovih glavah, me pa izredno zanima, kaj se kuha v moji. Te dni pišem. Saj pišem vedno, a ne toliko kot sedaj. In v glavi zabeležim občutke, trenutke, instant fotografije življenja, ki mi dajejo misliti. Tista vožnja iz Ljubljane. Prijazna beseda na hodniku televizije. Občutek prijateljstva in hkrati občutek zgrešenega prijateljstva. Veliko “robe” za premlevanje in še več za pospravljanje v tiste skrivnostne predalčke, ki so od nekdaj pod skalo, torej tam, kjer sem doma.

Manj je več

Ne v smislu mode, da ne boste mislile, kako se mi je zmešalo. A v smislu odnosov in doživljanja to kar drži. Ne vem, če zaradi pljučnice, ki je nedvomno pustila svoje posledice, morda zaradi pomladi, let ali česa drugega, ampak mi je “slow motion” všeč predvsem na področju odnosov. Manj ljudi in več užitkov, manj tveganja in več pomarančnih sokov na obali. Kot bi slekla nepotrebne reči in ostala z osnovnimi, hkrati pa ugotovila, da sploh ni slabo.

Vir: Pinterest

V moji koži je res super

Ker se dobro počutim in se ne bi zamenjala za nič na svetu. Imam slabe dneve in sem sitna, znam biti zaprta kot školjka in trmasta kot istrski osel, znam imeti trenutke, ko nisem za nikamor in sem preprosto neandertalka, predvsem pa znam biti sama s sabo in takrat vem, da sem v najboljši družbi. Ne mislim, da sem sebična, daleč od tega, morda sem se le navadila na vse, kar sem, in se tudi sprejela, kar se mi zdi čudovito.

Vir: Pinterest

Včasih vlagaš in se ne povrne

Nisem prepričana, da smo ljudje kot zemlja. Ali pač. Predstavljam si, da v kolikor sadiš krompir, ga prej ali slej tudi poješ, a kot bi pripomnil prijatelj ni nujno potrebno. Ker če pride dež ali toča, ne bo dober kot sicer in če bo sonce premočno, prav tako ne bo slasten. Da ne omenim možnosti raznih parazitov in žuželk, ki lahko pokvarijo zabavo. Skratka, tudi pri ljudeh zna biti podobno. Vlagaš in vlagaš, včasih v napačno osebo, in s pršutom na očeh preprosto ne vidiš, da ni to, kar si si predstavljal. Sem mojstrica v tem, da si v glavi zgradim zgodbo, ki ne obstaja. In ja, delam na tem, morda mi do 80. leta tudi uspe.

Selfie na snemanju 🙂

Gipsy slog

Od nekdaj mi je všeč, zdaj pa še bolj. Dolga krila in obleke, nizki sandali, resice, spete pričeske, ki izgledajo zelo naravno, lak na nohtih v barvi mleka in parfum, ki diši po cvetočem polju. To sem jaz. No, jaz v tem trenutku življenja, ker seveda ni rečeno, da bom čez pet let še vedno tukaj. Nazadnje me je prijatelj vprašal: “Pa se lahko kdaj slikaš brez rož?” “Niti ne,” sem mu odvrnila.

Foto: Lost Production

Na nizkih petah

Zdaj imam že četrte nove balerinke. Pretty Ballerinas me je obsedla in ker je Lucy trenutno na Kanarskih otokih, kjer so stvari malo bolj ugodne, mi je nabavila še dva para in komaj čakam, da pride domov. Tokrat okrogla špica, nude odtenek in Chanelov slog. Veselim se hoje na nizkih petah in lepih modelov čevljev, ki znajo poskrbeti tudi za moj hrbet. Tokrat sem kupila številko večje in me je Lucy tudi potolažila, da imajo številke do 42, kar mi je dalo misliti … najbrž so res manjše in se Španci tega zavedajo. Kakorkoli že, hoja na nizkih petah je kul in prav tako ljubka.

Vir: Pretty Ballerinas

Čakam vas danes ob 20.00 z novo oddajo o modi Glitter z Lorello. Ne zamudite, ok?

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.