Rada imam pastelne barve, ker so najbolj podobne moji duši. Če pogledam globoko vase, je tako, da črne ne najdem, in morda je to tudi razlog, da jo redko nosim. Svetloba in lahkoten korak me te dni čudovito objemata in zdi se mi, da so nebesa prav tukaj, na zemlji, po kateri hodim, v postelji, v kateri počivam in v skodelici kave, ki jo vsako jutro spijem s tako velikim veseljem. S prijateljico si pošiljava pozitivne misli in te dni prav intenzivno razmišljam o njej ter o tem, kako smo ženske včasih preostre same s seboj in si preprosto ne oprostimo. Razumemo svoje otroke, starejše starše, prijatelje in vse, ki nas obkrožajo. Razumemo tuje napake in slabe odločitve, razumemo, da kdaj kdo vstane z levo nogo in mu je zato oproščeno. Sebe pa prav nič ne poslušamo in oproščamo vse manj, pravzaprav bi lahko rekla, da smo prav neusmiljene.
Mnogokrat sem napisala, da je kar dobro, če tu in tam sebe postavimo na prvo mesto. Zdaj lahko tudi dodam, da si je nujno potrebno oprostiti in razumeti, ali vsaj sprejeti, da pač nismo popolne. Tako je, drage moje, delamo napake in še jih bomo, ker je življenje dolga lekcija, ki se zaključi šele takrat, ko si pripravljen za odhod in niti sekundo prej. V tem času bi bilo kar dobro, če bi uspele živeti v sožitju same s sabo in nositi malo manj nahrbtnikov s kamni, saj nas vlečejo le nazaj. Saj vem, da jih ni enostavno odložiti in s tem ne mislim, da jih moramo komu drugemu “podariti”, pravim le, da jih moramo odložiti. Kjerkoli smo, prav zdaj, spustiti in iti naprej.
Te nore dediščine in vzorci, ki jih nosimo na ramenih, so včasih preprosto preveč za to, kar je naše poslanstvo. Seveda je “biti ženska danes” sinonim moči, samozavesti in neodvisnosti, a nikar ne pozabimo, da je naša vloga tudi druga, nekoliko bolj čustvena, nežnejša in morda povezana s tem, da je tu in tam kar dobro, če odmislimo to moč in si privoščimo biti preprosto ženske. Okoli sebe opažam tekmovanje na področju brezhibnosti in to tekmovanje se stopnjuje tudi zaradi družbe, ki narekuje zelo visoke standarde. Včasih imam občutek, da so okoli nas s preveliko lahkoto zgradili svet, ki nam ne pripada, in nas z vso močjo potiskajo notri. Me pa načeloma ubogamo, ali vsaj sprejmemo, in se morda dobro ne zavedamo, kaj to pomeni za naše zdravje, samozavest in ženstvenost.
Osebno nočem prevzeti moške vloge. Ne samo, da mi je tuja, je prav ne želim. Delam od svojega 16. leta in sem od takrat tudi finančno samostojna; pri 45 letih lahko rečem, da je to več kot dovolj za to, da sem si skozi čas naredila zelo trd oklep in zgradila hiško, v katero ni enostavno priti. Če sem iskrena, vabim zelo malo ljudi, a le zato, ker morajo biti pravi in zdi se mi, da takih ni prav veliko. Moj nahrbtnik ima veliko kamnov, a v zadnjih letih ga redno praznim in se ne sprašujem, kam gredo kamni, raje verjamem, da nazaj v morje, kamor pripadajo. Vsekakor je to mesto bolje kot pa moj hrbet, ki zdrži veliko, a ne neskončno. Na tega tudi moški znajo pozabiti, me pa smo preveč ponosne, da bi se na glas pritoževale.
In danes je takšen dan, ko si želim biti samo jaz. Želim si skakljati po skalah zato, ker nimam nič pametnejšega početi. In biti brez telefona zato, ker ne bi rada slišala prav nikogar. Samo morje, ki sem mu vrnila tisto, kar mu je pripadalo, in katerega lepo prosim, da mi še kdaj pomaga. Ne zato, ker sem preveč krhka, temveč zato, ker se preveč cenim.