Pred kratkim sem gledala sliko Evrope zdaj in pred enim mesecem. Primerjava je bila osupljiva; kar je bilo prej nasičeno z vsem in zelo onesnaženo, se je v enem mesecu skoraj popolnoma očistilo. Iz Rima poročajo, da so race našle novi dom v Fontani di Trevi, v Cagliariju ponovno plavajo delfini, v centru Sassarija se sprehajajo divji prašiči, saj vedo, da jih nihče ne bo motil. V beneški laguni je voda po stotih letih ponovno jasna, tako jasna, da prebivalci sploh ne pomnijo, kdaj so zadnjič tako dobro videli dno. In ob obali najdemo račja jajca, medtem ko labodi plavajo pod mostovi. Tudi to je posledica korona virusa.
Naše naravno življenje je že dolgo, predolgo, postavljeno na glavo. V prostem času gremo v nakupovalni center in popolnoma zadeti od luči in glasbe kupimo nekaj zato, ker “nekaj” pač potrebujemo. Ko sem se včeraj pogovarjala s svojo devetletno punčko o tem, kar doživljamo danes, mi je suvereno rekla: “Mami, niti ni tako slabo. V bistvu je prav dobro, da skozi ne razmišljam o trgovinah in o tem, kaj je novega v Zari,” In tako mi je zaprla usta. V njej vidim zrcalo sebe in neskončno srečna sem, ko zagledam naravo, ki svoje avtohtone stvari postavi na svoje mesto. Prav tako me naredi srečno sprehod po neznanem, ko z nahrbtniki, odejami in sendviči paradiramo po gozdu, najdemo kotiček in se tam namestimo za celo popoldne. Kaj pa vem, v tem življenju je le nekaj lepega.
A da ne bo pomote, ne mislite, da se te dni super zabavam in nič ne delam. Za vikend sem bila tri dni doma s tako močno migreno, da so okoli meni že sumili, da imam znake virusa. A je bila le migrena, tista moja zlobna migrena, ki me redno opomni, da je vsega preveč, da moram ugasniti telefon in televizijo ter odklopiti tudi druge. Ni enostavno, ko ti povsod servirajo samo slabe novice in potem še kdo pripomni, da v teh časih ne moremo govoriti o modi ali lepoti, saj ljudje ne vedo, ali bodo še imeli službo. Kaj pa vem, moje razmišljanje je drugačno, prej bi rekla, da prav v teh časih potrebujemo lepe stvari in beg od vsega. Potrebujemo sanje in svet, ki je brez težav. Drugače lahko samo gledamo poročila in štejemo nove žrtve, čez dva meseca pa vsi v Polje ali Idrijo, odvisno, kje je bližje.
Ko se sprehajamo pod brezhibnimi krošnjami, dobi življenje drugo dimenzijo. Ušesa so bolj pozorna, zaznamo drugačne vonjave, oči vidijo toliko odtenkov zelene, da je že skoraj neverjetno. In vse to je bilo vedno okoli nas, a kaj ko ni bilo časa, volje ali motivacije, da bi prišli do teh kotičkov. Zdi se mi, da je Slovenija tako lepa in zelena, da lahko povsod najdemo kanček gozda samo za nas. Kar je dobro v času, ko so nekateri zaprti v bloku in drugega življenja ne poznajo. Ko sem v naravi, imam vedno občutek, da vse živali živijo v skupnosti in vsak ve, kaj dela drugi ter si na nek način celo pomagajo. Tako je bilo včasih življenje tudi pri ljudeh, tehnologija nam je olajšala mnogo stvari, a je hkrati prinesla tudi samoto. In danes smo zelo sami. Ta trimetrska distanca je nekaj, kar smo v resnici ves čas imeli, le da je ni nihče tako točno opredelil. No, zdaj jo imamo tudi na papirju.
Življenje ima mnogo senc. Nekatere so tako dolge in globoke, da jih je težko razumeti. Druge so del našega vsakdana in jih zato niti ne zaznamo več. Ko bo vse to mimo, se bomo počutili, kot bi z nas končno odstranili nahrbtnik s kamni in težko deko, smrdečo, prašno, staro, ki smo jo sami tkali leta in leta. Imeli bomo novo priložnost in tudi sebe videli v drugačni luči. Srčno upam, da nam bo to tudi koristilo.