Še čisto malo in nas bo prehitela zima. Ko sem se včeraj vozila iz Ljubljane na obalo, me je objela tema in zdelo se mi je, da so dnevi z danes na jutri postali kratki. Ampak tudi noč ima svoj čar, tako tiha in mirna, skrivnostna takrat, ko nam ne pokaže zvezd, in noro bleščeča takrat, ko se nad nami vse lesketa. In jesen pušča posledice, ker vedno klepeta z našim srcem in ga naredi nekoliko bolj ranljivega: nisem imuna pred barvami, ki krasijo krošnje dreves, oranžnimi bučami na terasi in lučkami, ki mi vedno pokažejo pot. Potem izberem kakšno lepo pletenino, se objamem s šalom, končno iz omare potegnem pončo, prižgem sveče in imam občutek, da mi prav nič ne manjka. Vse je na svojem mestu in tako, kot mora biti, tisto najboljše pa je že na poti, zame in za vas.
Objem.
