Ta navidezna zimska »smrt« v sebi nosi tudi seme upanja, prenove in ponovnega rojstva. Tiste rjave in zmrznjene veje, na katerih ni opaziti ne popkov ne listov, tista snežna odeja, ki skriva zemljo in njene oblike življenja, tisto nebo, tako temno in pogosto zastrto, so pravzaprav obljuba, če se jih le naučimo opazovati. Starodavna ljudstva so to razumela veliko bolje kot mi, saj so bila sposobna živeti v sožitju s sezonskimi cikli. V obdobju predkrščanskih ljudstev in kultur je zimski solsticij pravzaprav vedno sovpadal s prazniki, v katerih se je praznovalo ponovno rojstvo sonca in rojstvo številnih poganskih božanstev. Pravzaprav v tem obdobju sonce doseže največjo oddaljenost od zemlje. To so dnevi, v katerih ima noč najdaljše trajanje, ure svetlobe pa so zmanjšane na minimum. Od tega trenutka naprej bo sonce obrnilo svoj obraz, saj se bo postopoma “prerodilo” in tako dovolilo naravi, da se spomladi prebudi. Nekaj zaključujemo in nekaj začenjamo, mnogokrat v temi in tišini, sami s sabo. A če dobro pomislite, so to najlepši trenutki.
Želim vam miren četrtek.
