Od staršev podedujemo način, kako ljubimo in že v maminem trebuhu se začne šola čustev, ki je morda takrat le v povojih, zaznamovala pa bo naše celo življenje. Nasmehi, objemi, božanja postanejo matrica, na kateri gradimo svoj Jaz in tako se naučimo tudi ljubiti, kar je morda največja dediščina, ki jo podedujemo od staršev, in največje darilo, ki ga lahko poklonimo svojim otrokom. Mnogokrat se sprašujem, kaj bom pravzaprav pustila svoji deklici ter kakšna sem v njenih očeh. Ker te oči vidijo stvari, ki jih jaz ne, in zaznajo situacije, ki jih jaz ne poznam, ali morda le slutim, a kaj ko grem potem naprej zato, ker si preprosto ne vzamem dovolj časa. Majhne stvari so tiste, ki tvorijo življenje in prav včeraj sem gledala mlado Kaio Gerber, hčerko kultne Cindy Crawford, ki pri 16 letih krasi naslovnico revije Vogue Italija. In ko sem prebrala intervju z njo, sem prav začutila tisto mlado dušo šestnajstletnice, ki pripoveduje, da kot punčka sploh ni vedela, da je Cindy slavna ali manekenka, vedela je le, da je njena mami in jo z velikimi oči občudovala, ko se je oblačila, mazala ali počela stvari, ki so bile v Kainih očeh popolnoma normalne. Formula ljubezni ni le abstrakten algoritem, saj so njene korenine globoko usidrane v družini in, kot bi rekel papež, “gramatika čustev je nekaj, kar nam lahko podari le družina“.
Prava sreča je predvsem notranji mir. To, da nisi neprestano sredi viharja in ko pride, ker seveda pride, ga znaš objeti, pobožati, umiriti in iti naprej. Šele čez nekaj časa bodo vidne posledice, ki seveda so, a ni rečeno, da vedno negativne, saj se lahko zgodi, da ti dajo tako misliti, da se rodi novi Jaz in s tem kup novih možnosti. Saj najbrž poznate rek: če ti življenje servira limone, potem naredi limonado. In zdi se mi, da zna biti celo osvežilna, če jo le znamo piti, in niti ne nujno grenka, če se osredotočimo na odličen okus. Kot tisti kozarec, ki je vedno na pol poln in ne na pol prazen, če ga seveda gledamo iz pravega zornega kota. Ne maram hraniti volka takrat, ko je grozno lačen in zahteva moje slabe misli: ker bolj ko razmišljam negativno, bolj ga hranim, če pa odmislim, gre stran od mene. Saj ni prav nič enostavno, a tu in tam se zgodi, da se sončni ali lunini žarki spustijo na mojo pot in postane tako noro svetla, da vidim vse. Ne samo ravno pred seboj, temveč tudi za vogalom in prav tam, kjer je običajno zelo temno in me seveda izredno matra, kaj se skriva pred menoj. Kar se mi zdi neverjetno v življenju, je, da se neprestano spreminjamo, postajamo pametnejši, pogumnejši in močnejši, a kaj ko se vse zgodi prav takrat, ko najbolj trpimo in se trpljenja tako grozno bojimo.
Pomembno se mi zdi vedeti, da v kolikor se je življenje začelo ali odvilo na določen način, to še ne pomeni, da se bo tako tudi končalo. Največje šibkosti se lahko spremenijo v vrline in morda bi morali delati prav na tem: da bolj spustimo, večkrat zadihamo in najdemo tisti notranji dar, ki je le naš in je prav gotovo tukaj zato, da nam polepša življenje ter poskrbi, da je lepše tudi za druge. Nekdo je nekoč zapisal, da ima življenje predvsem tri pravila in jih je dobro poznati:
- Če ne slediš svojim sanjam, jih ne boš nikoli uresničil.
- Če ne vprašaš, bo odgovor vedno ne.
- Če ne greš naprej, boš vedno na istem mestu.
Nič posebnega torej, a hkrati gre za korake, ki marsikdaj zahtevajo pravo revolucijo zato, ker je cona udobja zelo varna in jo je prav težko zapustiti. Poznam veliko ljudi, ki so srečni, in veliko takih, ki niso: med enimi in drugimi ni razlike, morda le ta, kako gledajo na življenje. In mislim, da gre za osebni pogled, saj kar osrečuje mene, morda vas niti ne bi, in obratno. Gre torej za to, kako sami sebe dojamemo in koliko smo uspešni pri tem, da se sploh poznamo. Moj občutek je, da nimamo prav veliko časa in še manj volje, da je lažje položiti krivdo v roke partnerja, starša, otroka ali soseda in tukaj marsikdaj spregledamo, da sami nismo ravno brez madeža in je zato kar dobro utihniti in več poslušati, pa dati možnost svetu, da obstajajo tudi druge resnice, druge zgodbe in drugi pogledi.
Jaz sem borka. Sem ženska, ki se ne ustavi. Valovim kot morje in sem neotipljiva kot lunin žarek. Sem daleč, kot zvezde na nebu in ko ne blestim, ne pomeni, da me ni. Sem, le poiskati me moraš ponoči. In tukaj je čarobnost nas žensk, ko zaznamo tisti trenutek, ko znamo biti dovolj močne in spustiti stvari, ki jih tako ali drugače ne moremo spremeniti. In ko se odločimo, da smo močnejše od svojih strahov.
