Ta vikend bom napisala približno 40 božičnih voščil. In vem, da bodo do mene priromala pet in še to je veliko. Vsako leto se zgodba ponovi in naredi me malo žalostno zato, ker smo danes tako obsedeni z elektronsko pošto in sms-i, da smo prav pozabili na čarobnost papirja. In pisanja. Pisana beseda ostane za vedno in ostane tudi kot spomin, skupaj z voščilnico, ki smo jo izbrali. Moje prihajajo iz celega sveta, saj so nekatere kupljene v New Yorku, druge v Londonu, tretje v Avstriji in seveda so tudi tiste, ki jih najdem pri nas. Želim povedati, da je to čas, ko se lahko tudi za trenutek ustavile, vzamete lepo pero (če je nalivno in ga še imate, toliko bolje), sestavite nekaj lepih stavkov in tako naklonite nekaj dragocenega časa tistim, ki vam veliko pomenijo. Takih ljudi je v mojem življenju kar precej in mislim, da to tudi vedo.
Rada bi vedela, da bot udi Sofia, ko bo velika, ohranila to tradicijo. Ker računalniki nas ne morejo nadomestiti in prav tako ne govorijo o emocijah. Objem, drage moje, kjerkoli ste.
