Lucyland: Pustim živeti

Pride čas, ko se nam zazdi, da se ves svet neprestano vtika v nas, naše življenje, naše  besede in korake. Če gremo levo, ni prav, ko stopimo desno, spet ni prav. Nekateri bi najraje vstopili še v naše misli, če bi le lahko, ter tam poskušali izbrskati vse možne napake. Eno potegne z drugim in kaj hitro se zgodi, da v ta začaran krog negativnega obnašanja zapademo tudi sami ter tako pristanemo pri plesu, ki pa, roko na srce, prinaša zgolj ogromno slabe volje, frustracij in neosnovane jeze. In kaj v takih primerih sploh storiti? Jaz predlagam takole:

Ukvarjajmo se raje sami s sabo.

Lažje reči kot pa storiti, vem. A vendar v tisto malo prostega časa, kot ga v resnici imamo, raje na prvo mesto postavimo svoje hobije, svojo srečo in svojo sprostitev. Misli osredotočimo na male podrobnosti, ki nam pomenijo veliko, preberimo knjigo, poglejmo dober film, naučimo se novih spretnosti in srkajmo informacije iz področij, ki nas zanimajo. Na klepet povabimo prijateljico, s partnerjem si po večerji privoščimo kozarec dobrega vina ali pa pojdimo v kino, tudi sami, zakaj pa ne.

Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv

Nepopolnost je čisto OK.

Večno primerjanje z drugimi nas lahko spravi le v obup. In če že zapademo kdaj pa kdaj v to, se opomnimo, da je skoraj zagotovo več tistih ljudi, ki se jim godi še veliko slabše, kot pa tistih, ki jim morda na trenutke zavidamo. Nikogaršnje življenje ni popolno in tudi naše nikoli ne bo, kar je povsem OK. Ko se mi zgodi, da me v slabo voljo spravi občutek neizpopolnjenosti (sicer redko, a običajno zahvaljujoč Instagramu in podobnim platformam, kjer nešteto menda resničnih žensk navidezno živi v čisti blaženosti in perfekciji), se zavestno odločim za branje članka ali pa za ogled dokumentarca z resno življenjsko tematiko, ki me v hipu prizemlji ali mi, bolje rečeno, “prisoli klofuto”, po kateri si lahko glasno priznam, kako lepo življenje imam. Toplo priporočam.

Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv

Kar je všeč meni, ni nujno všeč tebi. In obratno.

In prav je tako. Raznolikost je čudovita in prav to nas dela tako edinstvene. Včasih se nasprotja celo privlačijo, pa naj bo to med iskanjem partnerja ali morda le prijateljske naveze. Dovolimo drugim, da imajo svoj prav, svoj pogled na svet, ki je lahko povsem drugačen od našega. Morda ga sploh ne bomo nikoli razumeli, a nič zato, vsaka glava deluje drugače in vsake oči vidijo svojo sliko.

Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv

Kaj pa, če ne nastavljamo drugega lica?

Tema, ki pri mnogih vedno znova izzove burne razprave. Nisem privrženka odpuščanja za vsako ceno, saj lekcije življenja niso zato, da jih kar pozabimo. Nekatera dejanja si pač ne zaslužijo oprostitve in le redki primeri si zaslužijo, da gremo preko sebe in svojih prepričanj. Ali bolje rečeno, prav je, da v primerih, ko nas nekdo močno prizadene, premeljemo in prebavimo prvotni šok, potem pa vse skupaj pospravimo v predal izkušenj, zamero pa izpustimo iz rok in odidemo dalje svojo pot. Tokrat previdneje in z distanco, če je oseba še vedno del našega življenja ali še bolje, se z dvignjeno glavo zavrtimo na petah ter stopimo v drugo smer, kjer je v našem življenju preprosto več ni. To je verjetno še najboljše zdravilo za našo dušo.

Lucy T.
Lucy T.

Ljubiteljica narave, besed, glasbe, potovanj, organiziranosti in seveda vsega, kar diši po lepoti in glamurju ...

2 komentarja

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.