Pismo mami

Od nekdaj sem si želela, da bi mami napisala pismo. Nekako se mi zdi, da imajo zapisane besede večjo težo. S časom na papirju res da zbledijo, a k sreči jih lahko, če si jih le uspel pametno shraniti, natisneš še enkrat. Po drugi strani bi bilo pismo nekaj res posebnega, nekaj, česar ji nikoli nisem poklonila, poslala, pustila na mizi, ko sem za nekaj dni odhajala na študijski dopust ali poslala z daljšega popotovanja (razglednica v tem primeru ne šteje). Moja mama pripada generaciji, ko so bila pisma hočeš nočeš še v modi, še posebej, če je pišoče razdvajalo na stotine kilometrov.

Vir: osebni arhiv

 

Mama pravi, da je mojemu očetu, ko je  za nekaj tednov obiskala svojega očeta v Nemčiji, napisala zgolj eno samo pismo. Nikoli ga ni odposlala. Prinesla ga je s seboj v žepu plašča. In ko jo je s šopkom cvetja in vprašujočim pogledom na letališču pričakal njen fant, mu ga je izročila. Besede, ki naj bi izražale čustva, je težko zapisala, na papirju so se ji zdele tako izumetničene, umetne. In ker emotivkov takrat še ni bilo na spregled, je čisto pravi objem znal rešiti veliko. Je pa zato napisala ogromno pisem svoji mami. Ko se je preselila v Slovenijo, v stanovanju nismo imeli telefona. Imela ga je soseda in če je bila le doma smo lahko uporabljali njenega (da vhodnih vrat stanovanja v bloku nismo nikoli zaklepali, niti ponoči, je bilo nekaj povsem samoumevnega). Pod pogojem, da sta se časovno uskladili (moja babica je hodila telefonirat na pošto), sta se slišali vsako prvo soboto v mesecu, medtem ko so pisma v naš nabiralnik priromala približno osemkrat na leto. Ta pisma niso bila pisma, ki bi jih danes uvrstili v visoko literaturo. Pravzaprav bi jih lahko kot zgodovinski vir uporabili analitiki, ki se ukvarjajo z razvojem kmetijstva in zdravstva na področju bivše Jugoslavije. Če ji  je njena mama pisala, katere vrste krompirja so posadili na spodnji njivi pri reki, ji je moja mama odgovarjala, kako brezupen se ji zdi položaj v novi službi, kjer bojda nihče ne sterilizira igle v zobozdravstveni ordinaciji (ko se je iz Ljubljane z družino preselila v Logatec, je oddelek za dializo v Kliničnem centru zamenjala za delo v stomatološki ordinaciji v novem kraju).

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Pisala ji je tudi o novem stanovanju, sarmah, ki jih je pripravila za novoletno večerjo, in dvojni sreči, ki zna biti večkrat tudi trmasta. Ko samo pomislim, kako jo je znalo boleti v križu, ko je morala zjutraj ob šestih mene in mojega brata na sankah vleči v vrtec. Kako dobro je znala brzdati jezo, ko mi na kraj pameti ni padlo, da bi pozimi slekla krilo in ga zamenjala za hlače (toplo različico mi je spletla sama). Njena mama ji je odgovarjala, da so na zgornjih njivah posadili koruzo in da letina grozdja kaže zelo dobro. Mama ji spet razlaga, da so sosedski odnosi tu v novem kraju res dobri in če jo želi poklicati v soboto, naj to stori pred dvanajsto uro, saj imajo pri sosedi Rozi kasneje kosilo. V zadnjem odstavku se ji še prav skromno pohvali, da ji je kljub službi in dvema otrokoma uspelo končati študij ob delu in da po novem deluje kot višja medicinska sestra v dispanzerju za žene. Spet drugič, ko prebolim mumps in hudo gripo, jo sprašuje  po njenem zdravju in zdravju očeta ter ju prosi, da ji v paketu pošljejo nekaj semen dalmatinske blitve, saj se bo z vrtnarstvom začela ukvarjati tudi sama.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Kot otroku se mi je zdelo prejeti pismo nekaj nadvse imenitnega. Ne glede na to, ali je prispelo v pomečkani modri kuverti ali bolj fini beli pisemski različici, sem ga najprej potehtala v roki, pregledala, ali je mogoče skozi kakšno špranjo pokukati v vsebino, nato sem ga položila na omarico v veži in čakala naslovnika. Kaj pišejo? Kaj pravijo? Kdo piše? Je vse v redu? Z vprašanji sem spremljala mimiko bralca in ga s tem prikrajšala intime pisma. Napisala sem veliko pisem. V času osnovne šole je bilo pisanje prijateljicam in sošolkam nadvse popularno. Čeprav smo se videvale vsak dan, smo popoldne uspele oblikovati pismo, ki je bilo običajno daljše od šolskega spisa. Še posebej smo se potrudile z izdelavo kuverte in okraski, ki so krasili na roko napisano pismo (pisma še zdaj hranim na podstrešju). Zelo sem si želela, da bi mi pismo napisal in poslal fant, s katerim sva si bila na skrivaj všeč. Na hodniku mi je znal v obliki pomečkanega papirčka izročiti telegram z vprašanjem, ali pridem popoldne drsat. Pismo sem si zato napisala sama. Bilo je popolno, točno takšno, kot sem si ga želela. Odnesla sem ga na pošto in si ga poslala. Presrečna sem ga odprla in ga v kotu sobe prebrala. Tisto popoldne nisem prišla drsat in fant je na novoletni ples povabil dekle iz drugega razreda.

Vir: osebni arhiv

Draga mami,

danes sem ti za glitter.si napisala pismo. No, želela sem ti napisati pismo, pa me je pisanje odpeljalo nekam čisto drugam. Pravzaprav prihajam zdaj k tebi in ti vse povem. Če hočeš, lahko prispevek prebereš, preden ga bom odposlala. Res sem vesela, da naju loči le nekaj stopnic. Otroka pravita, da si njuna najboljša babi, saj si jima bojda pomagala pri domači nalogi in povrh vsega spekla še palačinke. Čakaj, kaj pa tako dobro diši zdaj? Je to moje najljubše pecivo? Že prihajam.

P.S.: Obljubim, da bom naslednjič daljša, da ti bom v pismu povedala, kako rada te imam in kako srečna sem, da si moja mami, da si me naučila vse, kar v življenju potrebujem, da si moja velika opora tudi sedaj, ko sem sama že odrasla, da si ne znam predstavljati življenja, ko te več ne bo in da sem hvaležna za vsak dan in uro, ki jo lahko preživiva skupaj!

 Tvoja Petra

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

2 komentarja
  1. Iii, lepo, kar solze sem dobila..:)
    Spomnim se, ko sem bila še v dijaškem domu, uf, kje je že to;), sem prijateljici pisala 4 pisma na teden, začela sem takoj v ponedeljek… kaj le sem imela toliko za pisat?! Seveda je tudi prijateljica pisala nazaj in zadnjič so mi prišla pod roke njena pisma in moram reči, da sem se pošteno nasmejala… 🙂 🙂 😉
    Je pa nekaj posebnega še danes- dobiti pismo…

    1. Tudi meni je bil ta članek noro všeč in res hvala Petri, ki mi, oziroma nam tako zaupa…Zelo mi je dragocena tako, kot njeno mišljenje. Zelo posebna duša.

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.