Počasni november me objame do dna duše. Ponuja mi skodelico najljubše kave in včasih čaj s cimetom, poboža me globoko, globoko in s pravo mero dežja poskrbi, da sem ravno prav otožna. Obožujem mirne večere na kavču, ko se skrijem pod odejo in berem knjigo, pa tudi peko piškotov, ker vm, da bo celo stanovanje dišalo po vanilji. In obožujem trenutke, ko se lahko usedem za računalnik in ustvarjam svet, ki je zame tako pomemben. Ko najdem pot do vas in se z besedami povežemo. Ženske. Opažam nebo, ki je včasih noro modro in prav brez oblaka, medtem ko me ostra burja opozarja, da bo kmalu zima in spomnim se, da moram biti ne le dobra do drugih, temveč tudi do sebe. In to, da nas preteklost nikoli ne definira, je bila le lekcija, ne pa obsodba. Seveda smo se spremenile, morda zato, ker smo se odločile, da si zaslužimo veliko več in dejstvo je, da človek ne raste le v smislu telesa, temveč tudi v smislu duše in potreb, zato je nemogoče nositi iste hlače celo življenje, saj pride trenutek, ko so preprosto preozke.
Ne moti me, da so dnevi krajši in je ob pol petih že tema. Ne moti me zato, ker imam manj časa za obveznosti in nekoliko več zase. Ker ugotavljam, da vedno bolj cenim prijaznost, kakšno nepričakovano sporočilo, cenim tiste, ki jim je mar in me zato vprašajo, če sem dobro. Cenim prijatelje, ki me po tiho spremljajo in so tam, četudi nič ne rečejo. In cenim vsako posamezno osebo, ki jo imam v življenju in se po svoje trudi, da bi mi polepšala dni. Teh je veliko. In prav zdaj spoznamo toliko novih ljudi in toliko različnih vrat se odpre, vsak pa mi po svoje pove, da so majhne stvari tiste, ki najbolj štejejo. Pravijo, da bosta november in december polna novih energij ter idealna za preobrate, notranje spremembe, čustvene prelome, nove ideje, vizije, idealna za stara poglavja, ki se bodo zaprla in za nove resnice, ki jih ne bomo takoj razumeli. Kot intuitivna in zelo čustvena ženska zaznam vsa nihanja in se tu in tam celo prepustim toku, hkrati pa si neštetokrat povem, da moram biti strpna in razumevajoča, predvsem do sebe.
In potem se tudi zavem, da imam nekaj zelo edinstvenega, česar drugi nimajo. In to sem jaz. Moj glas, moje misli, moja zgodba, moja vizija. Vse to pripada le meni. Zalotim se, ko se v novi pižami sprehajam po kuhinji srečna, ker imam mir. Z nasmehom sprejmem te dni, ki imajo v sebi nekaj čarobnega; morda gre za občutek prihajajočih praznikov, za lučke, ki nekje že gorijo, tudi misel na sneg me zna segreti in spet me življenje preseneti, saj v resnici ne maram mraza, a sneg nosi v sebi nekaj magičnega in narava te divje preseneti takrat, ko zaspiš v enem svetu in se potem zbudiš v drugem, belem, popolnoma drugačen. Zdi se mi pomembno ujeti vse te odtenke življenja, vmes pa opazujem tisto, kar odide, in tisto, kar prihaja, kot oblak, ki preprosto je. In v sebi najdem mir zato, ker sem si vse oprostila, ne enkrat, temveč stokrat in še stokrat bom, dokler ne bom v popolnem ravnovesju z vesoljem.
Zadržite ljubezen v svojem srcu. Najdite pozitivno stran življenja. Bodite brez pričakovanj. Naučite se zaznati čarovnije in spustite preteklost. Najwa Zebian je nekoč izjavil, da ljudem ne smemo nikoli privoščiti trpljenja, preprosto zato, ker sami nismo takšni. Če so poskrbeli, da trpimo, je zato, ker imajo trpljenje v sebi, zato jim lahko privoščimo le, da ozdravijo. In če ves čas govorimo, je tako, da ponavljamo, kar že vemo, če pa poslušamo, se zna zgoditi, da se naučimo kaj novega. Včasih pomislim, da bi rada šla nazaj, a ne morem, ne morem spremeniti začetka, lahko pa začnem tam, kjer sem in spremenim konec. To spoznanje mi vliva neverjetno moč, ker je ponovno tako, da je vse v mojih rokah in postanem popolnoma neodvisna od sveta. Prevečkrat pričakujem odgovore ali reakcije, če pa jih ni, se rodijo dvomi, ki prinašajo nesigurnost, potem strah, nakar žalost in se hitro začnem vrteti v enem in istem krogu. A življenje me je le naučilo, da moram uporabljati antene in nikoli ne pozabiti na svojo intuitivost, da moram biti strpna, a ne za ceno svojega dostojanstva in da tiha voda ni nujno tista, ki je najbolj mirna. November je poln misli, zadane me kot dež sredi dneva, ko ga ne pričakuješ in si sredi mesta brez dežnika. In čeprav si moker in že razmišljaš, ali se boš prehladil, je tudi tako, da zaznaš v zraku vonj, ki se počasi dviguje in pomirja dušo. Vonj po naravi, ki spere vse in poskrbi, da se vse začne znova. Vonj po vodi, ki čisti in zabriše spomine ter nam da vedeti, da smo samo majhni, majhni ljudje v neskončnem vesolju.
Včasih nam življenje ne podari tistega, kar želimo, a ne zato, ker si tega ne zaslužimo, prej zato, ker si v resnici zaslužimo več.
