Samota je razkošje

Samota je razkošje, ki ti omogoča, da tu in tam izgineš. Puf, kot magična senca samega sebe, preprosto te ni in že uživaš v tišini. A tudi tišina je relativna, ker je svet v resnici zvok, ki ga proizvaja življenje. Zvok čričkov, ki se jih poleti kar ne da ustaviti, zvok vetra, ki razmrši lase na plaži, zvok valov, ki deluje kot uspavanka, zvok otrok, ki se neprestano igrajo, kot ne bi bili nikoli utrujeni. Zvok srca. Tako izginemo, v mislih smo že ujele tisto letalo za tropske plaže in nas preprosto ni več, potopljene v kristalne vode, pod toplimi žarki in z najljubšimi kopalkami, ker je mir že skoraj sramežljivo upanje, da bi se vsaj tu in tam vse skupaj ugasnilo. Poletje je leno božanje. In čas, ki teče prav počasi, ker se nikamor ne mudi in ker vse še bo. Nočem razmišljati, da je zdaj že avgust in se jesen tako nevarno približuje, ker v sebi pridno kopičim tople občutke sreče v upanju, da me bodo znali greti takrat, ko bo zunaj in v meni veliko bolj hladno. Če bi imela sestro, bi zdaj ležala z njo v mreži in z veseljem poslušala njene zgodbe, a le zato, da bi lahko tudi sama pripovedovala svoje. Včasih je edino, kar potrebuješ, dober prijatelj, ki zna prisluhniti in prav nič komentirati. Samo biti, tukaj in zdaj, kot železna opora z neskončno ljubeznijo.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Danes je takšen dan, ko nimam posebnih razlogov zato, da sem tukaj. Letim na drugo stran sveta vedno z željo, da bi duši omogočila kopanje v mirnih vodah, da bi se oči naužile lepega in si tako vtisnile v spomin razglednice, ki jih srce tako potebuje. Visoko nad oblaki se odpre svet, o katerem sem vedno sanjala, in vsakič znova pomislim, da so tukaj ljudje, ki jih zelo pogrešam, moja ljuba teta Nives, moj maček Tommaso, še pred njim Lilli in še kdo bi se našel. Z mirnim očesom spremljam, kaj se dogaja na nebu, in ne bi bila presenečena, če bi odkrila veseli banket z glasbo in nasmehi nekje za vogalom, ker vsi nekam gremo in najbrž je tako, da se potem tudi najdemo. Rada odidem zato, ker zgubim svojo identiteto. Vedno potrebujem nekaj dni, da se ponovno sestavim in odločim, kdo pravzaprav sem. Vsaka izmed nas ima mnogo različnih vlog, tu in tam je kar dobro ugotoviti, kdo smo in kdo smo želele postati. Ne vem, kje ste ve v tem trenutku življenja, kje je vaša pot in ali ste z njo zadovoljne, a srčno upam, da se znate ustaviti in malo pomisliti, če je vse na svojem mestu, če je cilj še vedno enak, kajti v tem norem drvenju se zna zgoditi, da sploh ne vemo, kam gremo.

Foto: Zen
Foto: Zen

Coco Chanel je nekoč izjavila, da dobimo “obraz, kakršnega si zaslužimo“. Zato se pozorno pogledam v ogledalo, opazujem gube in gubice, ki postajajo neizbežen del mene, ter poskušam ustaviti ali vsaj umiriti čas, da bi bila ta moja izredno mlada duša vsaj malo skladna s telesom. In vedno bolj imam občutek, da se bo zgodila revolucija, saj kar je ponujeno širši javnosti, ni nujno to, kar nosimo v sebi. Sicer je vsekakor bolje, da kažeš svoja leta, kot da ne kažeš nobenih let. Dnevno ujamem čarobni vlak, ki ima podobo moje zlate punčke in mi omogoča, da ohranim otroka v sebi, ga negujem in nežno pobožam ter nikomur ne dovolim, da mi odvzame notranjo srečo. Prepogosto postavimo svoje zadovoljstvo v tuje roke in potem čakamo, da se zgodi čarovnija ter s tem popolnoma spregledamo, da smo same lastnice čarobnih paličic, če torej ne zamahnemo z njimi same, nihče ne bo namesto nas. In to velja na vseh področjih življenja, nikoli ne pričakujte od drugih, da vas bodo rešili, vam pomagali ali podarili brezpogojno srečo. To se ne bo zgodilo. Srečo si boste podarile same, vsak dan znova, samo zato, ker vam pripada in četudi vam jo odvzamejo, vedite, da je to trenutno, ker se bo k vam tudi vrnila.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ne trudim se biti nekaj, kar nisem. Zelo dobro se počutim v svoji koži in pri 44 letih prav žarim. Sicer v sebi gojim tudi velike iluzije in sanje, ki jih ne bom nikoli spustila, dobro mero samokritičnosti in tako trden oklep, da je težko priti do mene. Vse, kar se nam dogaja, nas okrepi, in vse je tukaj samo zato, da nas spremeni v boljše osebe. Včasih pomislim, da bi rada zavrtela nazaj kolo časa in s tem omilila napake, ker jih v resnici ne bi nikoli zbrisala, saj me preveč skrbi, kakšna bi bila brez njih. Predvsem pa, kdo bi bila. Edino, kar bi spremenila, je kakovost časa: da bi lahko imela več pogovorov s staro sosedo, ki je zdaj žal ni več. Da bi le šla v Zagreb takrat, ko je bila teta še živa. Da bi ohranila stike z zanimivimi ljudmi, ki so potem kar izginili iz mojega življenja. Da bi več potovala in se manj ozirala na komentarje sveta, da bi bolj cenila sebe in svoje dosežke, da bi znala postaviti več pik na i, da bi večkrat rekla ne. A ponovno smo tukaj, potem ne bi bila jaz in nisem prepričana, da bi si bila všeč.

Foto: Zen

Razmišljam, da sem prav danes najboljša verzija sebe in to me naredi neskončno srečno.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

2 komentarja
  1. Cudovito.
    Nekje globoko v meni je prostorcek, kjer zivim cisto sama, in tam obnavljam svoje izvire, ki nikoli ne usahnejo.
    Pearl Buck

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.