Veste kaj mi je pri modi najbolj všeč? Je neverjetno povezana z individualnim svetom vsakega človeka, hkrati tudi z družbo v kateri živimo. Če je nekoč nastala le kot potreba po pokrivanju, ker je bilo zunaj mrzlo, je danes postala veliko več. Moda je neverbalna komunikacija in način, da se povežemo s svetom, prav v vsakem trenutku in tudi takrat, ko se nam morda najbolj niti ne ljubi. Ko sem pred mnogimi leti začela svojo kariero v svetu mode pri nas, sem naletela na ogromno ovir. Veliko je bilo takih, povezanih z ignoranco in nestrpnostjo do mladega dekleta, ki nedvomno ni imelo veliko domačih lastnosti. Ampak moja želja je bila jasna in brezkompromisna, želela sem slediti svoji poti in me ni prav veliko zanimalo, da bi moje sporočilo prišlo do vsakega državljana, prej me je zanimalo, ali se bo dotaknilo pravih ljudi. In se je.
Ko pogledam nazaj, imam občutek, da sem šla mimo gore, ki je bila na začetku tako velika in strašljiva, brez konca in kraja, a lotila sem se poti, s tisto mladostniško brezbrižnostjo, ki ti daje vedeti, da te nihče ne bo nikoli zbil, četudi ti življenje kasneje dokaže povsem drugače. Nič zato. Zaprla se je ena pot in sem našla drugo, zgorela je druga in sem zgradila tretjo, sesula se je tretja in začela znova. Ljubezen do mode je močnejša od ostalega in srečo imam, da se prav noče ozirati po svetu, ki me obkroža, kot bi ostala v mehurčku, varovana in cela, nedotaknjena in tako brezhibna, kot je bila na samem začetku. Če se morda sprašujete, ali je danes drugače, je moj odgovor: deloma. Morda je bolje to, da sem si skozi čas izoblikovala zelo močno identiteto in čeprav gre to marsikomu na živce, mi je žal, a vsakemu ne morem biti všeč. Zame je moda način, kako najti beg iz realnega sveta in priti v svet, kjer je estetika tako vrhunska, da pozabiš na vse ostale stvari. Za nekatere kratkovidne je to nečimrnost, a v resnici nima nič skupnega s tem. Poslanstvo mode živi zato, ker jo predvsem ženske potrebujemo, tudi v smislu zelo lahkotne psihološke terapije, ki nam ponuja lepo takrat, ko je okoli nas bolj malo lepega. Kot zdaj.
Moje italijanske korenine ne morejo biti ravnodušne nad modo, ki je znala tako dobro oblikovati svet, ki se je prerinila skozi vse kanale zato, da bi se dotaknila vseh žensk, ki je znala spregovoriti brez besed in ponuditi zatočišče takrat, ko smo ga potrebovale. Nimam prav veliko prijateljic, ki od mene ne zahtevajo ničesar, a so hkrati vedno ob meni; no, moda je prav to. Sopotnica, spremljevalka, svetovalka, a nikakor ne moda v smislu nore potrošnje in kure brez glave, ki samo voha, kje so zadnji trendi. To me ne zanima. Bolj me zanima sreča, subtilna, zelo tanka, tanko lahka, da jo komaj začutimo, pa vendar prisotna, kar tako. Ko zagledamo žensko v belem kostimu, starejšo gospo v petah, mlado dekle v kombinezonu in s figo, ko zagledam lepotico v brezhibni obleki ali manj lepo v prav tako čudovitem jeansu, no, ne vem kako točno obrazložiti, a vse to me naredi srečno.