Stvar poguma

Po mojem mnenju obstaja umetnost, ki se ji reče tišina. In obstaja modrost, ko v življenju zelo dobro zaznaš, katere so stvari, ki si ne zaslužijo tvoje energije in je zato dobro, da jih preslišiš ali jim vsaj ne dovoliš, da bi te prizadele. V življenju ves čas potujemo, a najpomembnejše potovanje je tisto, ki se zgodi v nas samih. In pomembno je, ko spregledamo, da je kar dobro razmišljati pozitivno o sebi in ljudeh, ker si tako prihranimo kup skrbi. Saj ne da je enostavno, a če bi bilo tako enostavno, ne bi bilo tudi čarobno, zato živimo v ravnovesju med tem, kar mislimo, da bi morali biti, in tem, kar v resnici smo. Vsaj enkrat na teden se sprehajam po robu prepada. Pogledam dol in mi postane slabo, naredim dva koraka nazaj in se potem spomnim, da sem lahko ves čas na varni poti, nihče mi tega ne prepoveduje, nisem pa prepričana, da bom globoko v sebi srečna. Včasih ni dovolj, da samo pogledaš čez rob. Moraš čutiti zemljo, ki drsi pod nogami, metulje v želodcu, vrtoglavico in slabost, da se premakneš. Morda skočiš v prazno, morda spregledaš pot, ki je le pol metra pod tabo in je tam tudi vedno bila, a kaj, ko je nisi opazil.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Ni mi všeč, ko me skušajo opredeliti in tudi sama ne opredeljujem drugih. Preveč smo dinamični, lahkotni in neotipljivi, da bi si lahko nadeli nalepko. Nalepko daš na kozarec z marmelado ali steklenico vina, na škatlo s čevlji ali dišavo, človek pa je ne potrebuje. Ko se vprašam, kdo sem, odgovor ne more biti enostaven. Kar mi najprej pride na pamet, je, da sem ženska in potem se odpre celo vesolje odtenkov, ki jih še sama ne zmorem ujeti, zato ne pričakujem, da jih bodo drugi. Tu in tam pritisnem gumb za pavzo, ker moram nujno poslušati srce in ga ne želim zamuditi. Pri dvajsetih lahko hitiš do onemoglosti, pri štiridesetih že veš, da znajo stvari počakati in kristalno jasno je, da ko je učenec pripravljen, potem se prikaže tudi učitelj. Med najbolj dragocenimi lekcijami, ki so se mi vtisnile v spomin, pa je slednja: oprosti, ne zato, ker si drugi to zasluži, temveč zato, ker si ti zaslužiš mir (Buddha).

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Svojo hčerko sem naučila, da je največja vrlina pogumnega človeka moč, da oprosti. In tudi ta, da se zna opravičiti. Zdi se mi, da gremo prevečkrat mimo, spustimo, pozabimo ali se nam ne zdi pomembno in je potem težko iti nazaj, poklicati, ponovno doživljati, zato mi je všeč, da ujamem trenutek takoj in ga po svoje tudi rešim. Težko nam je razmišljati, lažje pa je obsojati in morda smo tudi zato prepolnih besed o tem, kar se dogaja drugim, in premalo vemo, ali nas sploh ne zanima, kaj se dogaja v nas. V čast si štejem, da zelo dobro vem, kje sem in tudi, kaj želim, da lahko objamem življenje tako, kot bi objela prijateljico. Moj največji uspeh je dejstvo, da lahko s svojim življenjem počnem, kar želim, in naredim tisto, česar se bojim. Ko sprejmeš dejstvo, da je vse v tvojih rokah, je potem nekoliko lažje; nisi odvisen od drugih, nihče ni kriv in se krog jeze pošteno oži. Na koncu pa si osvobojen.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Ko pride novo leto, si vedno zaželimo veliko stvari: mir, ljubezen, zdravje, denar in še kaj bi se našlo. Jaz bi temu seznamu dodala tudi pogum. Pogum za odločitev takrat, ko bi bilo najlažje vegetirati; pogum za besedo takrat, ko je ne najdemo, in pogum za tišino takrat, ko okrog nas vsi kričijo. Vsaka odločitev, ki jo sprejmemo, je v resnici stvar poguma, če ga torej nimamo, živimo v coni udobja, ki je sicer varna, znana in čudovito mehka, a po drugi strani tudi dolgočasna in tako siva, da nas že bolijo oči. Če v tem trenutku ne najdete nikogar, ki bi vas brcnil v tazadnjo zato, da se že enkrat premaknete, potem si lahko vsaj zavihate rokave in počasi, potrpežljivo, modro, začnete razmišljati na drugačen način. Kajti isto razmišljanje pripelje do istih rezultatov, če ste v pričakovanju spremembe, jih tako ne boste videle. In, prosim, ne tarnajmo, je škoda energije, raje izberimo besede, poti in ljudi, ki nas bodo nekam pripeljali in če cilja še vedno ne vidimo, nič zato. Življenje je tudi potovanje in ne le cilj.

Foto in make-up: Biljana Babič

Dokler nas skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, je tako, da jim tudi pripadamo.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

6 komentarjev
  1. Kako zelo iskreno,direktno,globoko razmišljanje na glas. Zelo sem hvaležna za ta zapis. Vedno si vzamem čas za branje tvojih člankov,draga Lorella,saj mi zelo dajo misliti . Zelo dobro je brati ali slišati,da je kdo zadovoljen s svojim življenjem. Se razume,da kdaj ni tako kot bi moralo biti,ampak da mu na splošno nič ne manjka. In ni potem tistega jamranja na vprašanje “Kako si?”
    <3
    xoxo

  2. Čudovito razmišljanje za začetek leta. Razmišljanje in zapis, ki te opogumi, ali pa potrdi, da si na pravi poti. Življenje je predvsem potovanje in večno učenje. To dejstvo je pa tudi vzpodbudno.
    Hvala, Lorella!

  3. Vse pohvale za stajling, make up, ambient in precudovite fotografije!
    Zelo se strinjam s tem, ko pises, da je treba zacutiti zemljo, iti cez rob prepada, da zacutis metuljcke v trebuhu in, da se zaves, da si ziv in hvalezen, ker si.

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.