Stvari se marsikdaj ne končajo tako, kot mislimo

Če pogledam svojo dlan, ostanem očarana. Koliko črt, vijugastih poti, koliko življenja, izkušenj in usode. Vse na dlani, tako kot vesolje samo.

Foto: Zen

Zima v zunanjem svetu vzbudi v meni toploto. Kot bi se srce zbudilo, odtalilo, postalo vse bolj pozorno. In prijazno. V roki stiskam skodelico kave in prisežem, da je danes zadnja, čeprav bi jo v resnici kuhala še ponoči, a le zato, ker me vsakič znova tako varno objame. Pospravila sem dnevno sobo, da bi zidovi ponovno zadihali. Našla sem predale za stvari, ki so ostale nekoliko v zraku. Od starih sem se poslovila z zahvalo, ker so me znale včasih močno vznemiriti, potem pa so postale rutinske in nepotrebne, zato sem jih podarila. Všeč mi je misel, da bodo našle nov dom in nov smisel, morda bodo komu podarile kanček veselja in tako nadaljevale krog, ki sem ga začela sama.

Foto: Zen
Foto: Zen

Večji smo od naših težav in ljudi, ki jih povzročajo. Večji smo od začaranih krogov, ki nas tu in tam ujamejo, vedno z željo, da bi se ponovno izgubili. In res je, življenje je hkrati labirint, ki te omami in očara, ko pa je prepozno, ugotoviš, da si pozabil, od kod si prišel. In marsikdaj tudi, kdo si. Pa vendar: ali je prepozno za nov začetek? Sredi gozda zagledam odsekano drevo; ostalo je bolj malo, le veliko in okroglo deblo, na katerem lahko štejem rinke in tako ugotovim, koliko je staro. Sam Bog ve, koliko situacij je videl, koliko besed je slišal, koliko ljudi se je prav pod njega usedlo in spustilo misli do vrha krošnje. A sredi samotnega debla raste novo življenje. Veja, neverjetno zelene barve, polna poguma, samostojna in hrabra. Veja, ki se ne pusti motiti in ti jasno da vedeti, da se stvari marsikdaj ne končajo tako, kot si mislimo.

Foto: Zen
Foto: Zen

Ta občutek neverjetne vere, to upanje, moč in energija, mi dajo misliti. Mar ni v naravi in svetu vse tako neskončno in oblikovano zato, da traja? Mar ni tudi naša energija v resnici neustavljiva in neverjetno pogumna? Tako pogumna in mogočna, da seže v vesolje, ujame tamkajšnje zvezde, z njimi malo pokramlja in se potem vrne na zemljo? Mar ni tako, da se vse dogaja v krogu in smo zato vsi del iste zgodbe, istega življenja in istega vesolja? In sprašujem se, kdaj smo zgubili to povezavo, kdaj smo začeli misliti in verjeti, da je Instagram najboljši prijatelj in da Facebook lahko nadomesti družino? Kdaj smo nehali govoriti in razumeti, kdaj smo nehali poslušati prijatelje zato, ker “nimam časa in niti volje”? Na koncu ostaneš sam, sam s svojimi vprašanji, sredi praznine, ki jo tu in tam sanira gozd, s svojo modrostjo in tišino, kot bel kamenček v reki, ki noro drvi.

Foto: Zen

Nekoč sem bila pri vedeževalki. Od tega je res minilo mnogo let, nisem bila niti mama, bila sem le dekle, ki je pospremilo prijateljico in se radovedno podalo v novo avanturo. Ne spomnim se njenih besed, vem samo, da je govorila o hiši pri vodi, o tem, da bom morala najti svoje mesto in bom zato potrebovala veliko premikov. Tu in tam se spomnim njenih besed, ker jih imam za besede čarovnice, ki je najbrž vedela, o čem govori. In na koncu pomislim, da že to, da se človek najde, je pravzaprav veliko, oziroma največ, kar lahko naredimo v tem življenju.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.